V monografski katalog je prispeval tudi življenjepis svojega kiparstva, v katerem je na sebi lasten, zadržan, vendar šegav način uvodoma zapisal: "Jaz bom umrl relativno strašno hitro, zlasti če to primerjamo z dolgostjo mojega kiparstva, ki bo 'neskončno'." Na koncu pa je še dodal: "Najbrž moj humor domuje v mojem srcu. Možgani pa pazijo, da se ne bi preveč razbohotil, postal preresen ali oboje skupaj. Si predstavljate to sožitje? Za konec še: če mi ne verjamete, pa poglejte s srcem, kot je svetovala lisica Malemu princu."
Černe se je zavezal lesu kot izraznemu mediju. Med akademijskim študijem, ki so ga vodili najboljši kiparski (Boris in Zdenko Kalin) in slikarski učitelji (Pregelj, Stupica), ter po njem je sledil neoviranemu vzgibu, svojevrstni vegetativni rasti: plastična forma v značilni črni ožganini z zlatimi bronastimi poudarki ostaja neizogiben element v nekakšni obredni zastalosti. Prek idolsko-arhetipske sheme je Černe odkril ravnovesje med antropomorfnostjo in abstraktno splošnostjo. V tem umetniškem kontekstu je osvojil tudi najvišja domača in tuja priznanja, na primer nagrado Prešernovega sklada ali nagrado na VII. mediteranskem bienalu v Aleksandriji.
Prelomna za Černeta so bila sedemdeseta leta, ko je nastajala serija minucioznih, gibkih lesenih plastik antropometričnih razsežnosti. V tem in naslednjem desetletju je bilo v njegovem opusu zaslutiti prikrito erotičnost, izraženo skozi vegetativno formo arhetipske ženskosti, ki se je stopnjevala do groteskne stopnje. Tedaj so nastali tudi kiparjevi liki za ljubljansko lutkovno predstavo Saint-Exuperyjevega Malega princa. Prikrita nadrealnost, pomešana s fantastiko, je Černetovo kiparstvo povlekla iz etnoantropoloških usedlin, ki jih še posebej zaznavamo v njegovi modelirani in tudi obarvani glini. Ta je morala nadomestiti les, ob katerem se je skozi leta utrudila kiparjeva roka. V glini je Černe motivno zajemal iz na istrskih gričih ždeče srednjeveške arhitekture in dosegel nekakšno sakralizacijo mediteransko obarvanega historičnega prostora.
Ob tihem slovesu se spomin vrača v leta dolgega druženja Černeta z Janezom Boljko, ko sta si na "podedovanem" rožnodolinskem ateljeju Jakoba Savinška v Ljubljani uredila malo livarno in svoja kiparska domicila. Temu druženju, ki sta ga znala deliti s prijatelji in spremljevalci njunega delovanja, se pridružuje še spomin na Černetovo lahkotno preskakovanje ovir kot državnega reprezentanta ob boku športne legende Stanka Lorgerja.
