Rojen je bil v palestinskem begunskem taborišču Yarmouk v Siriji, ki je danes del Damaska, in prav to mesto je navdihnilo dobršen del njegove poezije. Kljub svetlemu prividu sirijske prestolnice, ki ga spremlja v poeziji, je vse svoje življenje preživel brez državljanstva in trenutno si za njegovo pridobitev prizadeva na Švedskem. "Zato tudi ni razlike med pesmimi, nastalimi v Siriji ali na Švedskem. Povsod sem živel v azilu," pravi. Kako so ga njegove življenjske razmere naredile pesnika, je na festivalu pojasnil za Dnevnik.
Za prevod vaših pesmi so organizatorji festivala pomotoma skoraj najeli švedskega prevajalca. Ste Palestinec, ki se je rodil in odrasel v Siriji, zdaj pa četrto leto živite na Švedskem. Zakaj migracija?
Dobil sem povabilo na švedski literarni festival, kar sem prepoznal kot možno rešitev za vse težave, ki jih imam. Kot možnost, da končno nekje postanem državljan. Bil sem presrečen, ko sem dobil osebni dokument. Prvič v življenju me je nekdo sprejel kot državljana. 29 let tako rekoč nisem potoval, razen s ponarejenim potnim listom, ko smo nekoč s starši šli na Ciper kot družina iz Jemna. Po povratku smo potne liste za prvim vogalom odvrgli. Ko sem dobil švedski osebni dokument, sem vso noč prebedel in si ga ogledoval.
Zakaj kot Palestinec v Siriji nimate osnovnih državljanskih pravic, kakršna je osebni dokument?
700.000 Palestincev je v Sirijo prišlo po prvi izraelski okupaciji Palestine leta 1948. Ti imajo enake običajne pravice kot preostali Sirijci z izjemo volilne. Jaz sem pripadnik manjše skupine od 1000 do 2000 Palestincev, ki je v Sirijo prišla iz Gaze po drugi okupaciji leta 1967. Vlada se je odločila, da nam ne izda dokumentov, saj so vedeli, da potem ne bi šli nazaj. Rojen sem leta 1979, torej nimam niti palestinskih dokumentov. Razen tega ne moremo delati v javnih službah, ne moremo biti lastniki hiše, ne moremo voziti avtomobila, ne moremo potovati, saj se brez dokumentov ne bi mogli vrniti. 40 let nismo državljani nobene države in nikjer uradno ne obstajamo.
Ste od življenja v Siriji in družine torej že ves ta čas odrezani?
Vrnil bi se lahko le na obisk za 15 dni, če bi mi oblasti to dopustile, a v trenutni politični situaciji, ne vem...
Kako je to vplivalo na vašo poezijo?
Odrasel sem v Damasku in Damask je moj spomin. O Palestini vem malo, saj tam nisem živel. In tudi sicer je Palestina nekakšna sanjska dežela, o kateri Palestinci razmišljamo kot o raju, čeprav to ni. Ker je to kolektivna predstava, je tudi moja sanjska dežela, a moj spomin, vezan na družino in prijatelje, je Damask. Ni isto reči, da ti je všeč Berlin, kot reči, da ti je všeč Damask. Mnogo je krasnih, osupljivih mest, a Damask je poseben. Je resnično mesto. Je eno najstarejših še vedno naseljenih mest na svetu. Jeriho je še starejše, a življenje tam se je ustavilo. Prebivalci vedo, da mesto nosi ogromno skrivnosti in čarobnosti. V njem neprestano tekmujeta konservativnost in svobodomiselnost. Edini problem Damaska je režim, ki ti sledi na vsakem koraku. Režim, drugačen od vseh drugih v arabskem svetu. Da bi neki voditelji uničili cela mesta v svoji državi, tega zgodovina še ni doživela. Vsi so preganjali in ubijali ljudi, ne da bi uničevali stavbe. Sirijski pa je edini režim, ki uničuje mesta, ker mu je ljudstvo reklo ne.
Damask v vaši poeziji je kot nekakšen sanjski privid, povsod vam sledi in vi neprestano sledite njegovemu utripu. Je tak status dobil šele, ko ste ga zapustili?
Damask je del poezije, ker je del spomina. Zdi se mi, da bi bila poezija kot umetna snov, plastika, če je ne bi prevzemal spomin. Poezija je lahko zgodba ali modrovanje, a sam menim, da je spomin, napolnjen s čustvi, glavni faktor poezije. Moja druga knjiga je v celoti posvečena Damasku, trenutno pa pišem zbirko skupaj s starejšo švedsko pesniško kolegico. Naslovljena bo Mesto. Vsak od naju piše v svojem jeziku in o svojem mestu. Moje je seveda Damask, za njena pa ne vem, verjetno je več mest. Tudi jaz na neki način pišem o vseh mestih na svetu, a imajo vedno poteze Damaska.
Kakšno pa je literarno življenje v tem mestu? Sami ste v Damasku študirali arabsko literaturo, izdali dve zbirki in prejeli nagrado mazra.
Zelo ga pogrešam. Podobno je načinu življenja, ki ga v Evropi ni najti. Drugače se zabavamo in drugače beremo poezijo. Imeli smo hišo poezije, kjer smo en dan v tednu pet let zapored prirejali pesniške večere in ljudje so prišli, da bi jo poslušali od večera do jutra. Tudi z New York Timesa so nas prišli poslušat in ugotovili so, da niso nikjer videli česa podobnega. Povabimo bolgarske pesnice in ljudje pridejo v množicah. 300 ljudi se odlično zabava, pije, je in pleše.
Kako poezija živi na Švedskem skozi oči prišleka?
Na začetku, če ne govoriš jezika, je seveda težko, in šele po določenem času sem ugotovil, da ima Švedska kar nekaj dobrih pesnikov. Vsi časopisi v arabskem svetu imajo dve strani rezervirani za objavljanje literature in poezije. Ko odpreš kateri koli švedski časopis, ne najdeš ničesar podobnega. Zato sem imel sprva vtis, da navadnih ljudi poezija ne zanima. To je tudi ena od največjih razlik, ki jih zaznavam med Evropo in arabskim svetom. Pri nas so otroci od zgodnjega šolanja do univerze neprestano izpostavljeni poeziji, četudi pogosto religiozni. Vsak verski ali politični govor se nasloni na poezijo.
Kako pa zaživi na javnih dogodkih?
Na Švedskem bi se moralo literarno življenje odvijati čez poletje, ko je Švedska res raj, a polovica ljudi je takrat v hribih ali v južni Evropi in mesta so prazna. Torej bi se morale te prireditve dogajati pozimi, ko se jih splača prirejati tudi zato, da ti v mračnih mesecih pomagajo preživeti.
Kje pa zaznavate razlike med poezijo arabskega sveta in Evrope glede na slog, teme, ideje?
Za švedsko poezijo ugotavljam, da ima nekaj proti metafori. Verjetno bi se dalo to reči tudi za ameriško, francosko, nasploh zahodno poezijo. A na Švedskem je prav literarni tok, ki metaforo povsem odstranjuje iz poezije. Mnogi so mi to skušali razložiti in na začetku sem težko razumel, a zdaj sem dojel. Metafora je patriarhalna. Pritegnilo me je in zdaj bom skušal ravno v knjigi Mesto napisati nekaj poezije brez metafore. To bo najbrž prvič v celotni zgodovini arabske literature. V arabskem jeziku namreč odsotnost metafore ne učinkuje. Edina ločnica med običajnim govorom in poezijo je prav izvirna metafora. Celo v pogovornem jeziku je ogromno metafore, ki ji pravimo mrtva metafora. Arabski jezik kot tak je zgrajen na metafori.
Kako vam je všeč festival na Ptuju?
Odprto branje na ulici bi bilo v Siriji glasno, ljudje bi zraven jedli in pili, tu pa sem se med branjem ozrl na ljudi in jih zalotil sredi popolne tišine. Česa takega v arabskem svetu na literarnem dogodku ne bi videli. Je pa to še vedno bolj mediteransko navdihnjen festival kot kak na Škotskem, kjer je vzdušje še bolj poštirkano.
Pred pogovorom ste omenili, da tukaj z vami nihče noče govoriti o poeziji.
Vsi bi z mano govorili o politiki, ker sem pač Palestinec. Zanje nisem pesnik, pač pa želijo govoriti o Siriji in Palestini. Včeraj me je nekdo končno vprašal: Torej ste pesnik? O tem sem že pred leti pisal v nekem članku. Najhujša stvar, ki nam jo je prizadejal Izrael, je ta, da je povsem potopil našo kulturo, literaturo. Zreduciral nas je na politične subjekte. Za nameček je naša poezija od okupacije postala zares politična. Okupacija je pač pregloboko sedla v ljudi. Večkrat se odločim, da ne bom več pisal o politiki ali politično, saj to ni poezija, osredotočil se bom na življenje. In potem nas spet napadejo. In te je sram, da ne bi govoril in pisal politično.
