Predstavo o vzponu in padcu mariborskega industrijskega giganta, Tovarne avtomobilov Maribor (TAM), ki je v času Jugoslavije zaposloval več kot 9000 ljudi in je po osamosvojitvi razpadel, so si zamislili kot uradno proslavo z voditeljema Ido Baš in Dušanom Tomažičem.
Kronologija razpada
Ta sta občinstvo popeljala skozi dokumentarno tkivo predstave, sestavljeno iz zgodovinskega pregleda, fotografij, reklam in raznih arhivskih posnetkov, ki so jih dopolnili nastopi pihalnega orkestra in moškega pevskega zbora ter pričevanja delavcev TAM, ki so se spomnili tako sindikalnih izletov kot poniževanj in nepravilnosti, ki so podjetje pred njihovimi očmi odpeljali v propad. Posebej drugi del predstave se je zato prevesil v pravo raziskovalno novinarstvo ter je s posnetki pričevanj nekdanjih direktorjev in ministrov natančno začrtal kronologijo strmoglavega razpada nekoč uspešnega podjetja.
Z javnim imenovanjem odgovornih so avtorji predstave opravili pomembno in družbeno koristno delo, in za to jim moramo dati priznanje. Po drugi strani se zdi, da so v raziskovalni vnemi zamenjali dramaturgijo za kronologijo, zato se gost in nepregleden tok informacij proti koncu predstave ni premaknil dlje od suhoparnega poročanja in je zmedel marsikaterega laika, ki mu po določenem času ni bilo več jasno, kdo je imel s kom opravek in kdaj. Ostalo je le zavedanje, da gre za še eno tipično tranzicijsko zgodbo s podkupovanji, fiktivnimi podjetji, izčrpavanjem sredstev in političnimi interesi, ki pa bi jo na oder morda lahko prenesli tudi kako drugače.
Parlament da, ambasada ne
Za mehkejši prehod med politično nabrušenimi predstavami je poskrbel francoski cirkusant Camille Boitel, ki se je s sedmimi sodelavci – prepotenimi ubožci v črnih debelih plaščih – drzno upiral zakonom gravitacije. Z nenehno razpadajočo in razkrajajočo se scenografijo, ki je vsakič znova vzniknila iz pepela, je nastala duhovita in šarmantna predstava L'immediat. Komedija in politika, bela obleka in pričeska v slogu Elvisa Presleyja pa so bili zaščitni znaki performerja Reverend Billyja, duhovnika Cerkve konca nakupovanja, ki je v soboto umival slovenski parlament, da bi ga očistil grehov.
S tistimi, ki se intervencije nismo udeležili, je pozneje na pridigi v Gledališču Glej delil prikupno zgodbo: sredi akcije naj bi k njemu pristopil policist in ga obvestil, da je v redu, če umivajo parlament, če pa se približajo ameriški ambasadi, jim bo snel glave s telesa. Billy je v svoji pridigi o vzrokih ekoloških katastrof in človeški odtujenosti lepo povzel ekstatični, afektirani in pretirano emocionalni nastop popularnih ameriških pridigarjev, pri tem pa je cirkuško spretno balansiral na robu dvoumnosti, saj nikoli ni bilo povsem jasno kdaj ga lahko jemljemo »zares«, kdaj pa beremo v ironičnem ključu.
Užitek v revoluciji
Zato pa se je dvoumnosti odrekla italijanska skupina Motus, ki je v predstavi Alexis. Una tragedia greca spojila sodobne uprizoritvene smernice in zastarelo agitatorsko nastrojenost. Predstava po eni strani izhaja iz dokumentarne zgodbe o grškem uporniškem gibanju, po drugi pa iz samorefleksije predstave Antigona, ki jo je skupina Motus ustvarjala ravno tedaj, ko so ubili osemnajstletnega Alexisa in spodbudili proteste. Kljub številnim možnostim za odpiranje bolj kompleksnih vprašanj o naravi in značilnostih množičnega upora se motusovci niso premaknili od romantičnega pogleda na revolucionarje in eksotizacije uličnih bojev. Antiintelektualnost predstave najlepše izrazi komentar enega od igralcev, ko opazuje posnetek prvega atenskega upora: »Žal mi je, da nisem bil tam.« Torej, ravnokar so umorili mladega človeka, mesto gori, ljudje so prestrašeni, dotični pa užaloščeno vzdihuje, kot bi zamudil zabavo.
Tako nas je skupina Motus (nevede) še enkrat opozorila, da revolucije ponujajo tudi posebne užitke, sestavljene iz adrenalina, razburljive moči množice in iluzije življenjskega smisla, ki ga podari soudeležba v »veliki zgodbi«. V enem izmed sklepnih prizorov predstave so igralci povabili obiskovalce, naj se jim pridružijo na odru in z ritmičnim skakanjem v soju rumenih in oranžnih žarometov ustvarijo množico. S tem naj bi doživeli »neverjetne občutke, ki se jih ne da opisati«. To pa je precej nevarno, saj se je ekstatično navdušenje nad kolektivno močjo – brez premisleka o tem, kaj natančno želimo doseči in kakšni so morebitni stranski učinki kolektivne moči – vedno zelo lepo prilegalo povsem različnim ideologijam. Uporništvo, kot so ga predstavili motusovci, tako nima kaj skupnega z Antigono. Če je ta simbol individualnega in odgovornega mišljenja, ki se zaveda posledic svojih ukrepov in v svojem položaju trpi, a ga kljub temu sprejema, so agitatorski gledališčniki njeno čisto nasprotje.
