Stonesi pač ne. Morda ravno zaradi Beatlesov. Kajti v tej dilemi ali si za Stones ali za Beatles vendarle velja opozoriti na to, da so se predvsem Stonesi vedno referirali na Beatlese. Kajti Beatles bi v teh dneh, vkolikor bi še obstajali slavili 52. rojstni dan, dve leti časovne prednosti pred konkurenti iz Londona (oziroma bližnjega Dartforda od koder sta Jagger in Richards) so pa Liverpoolčani izkoristili za kaljenje v nočnih klubih radoživega Hamburga. Povedano drugače. Ko so se Stonesi še pošteno sestavljali, so Beatles že imeli hit. Petega oktobra 1962 je bil zunaj singel Love me do. In tudi sicer je Andrew Loog Oldham osnovni manager Stonesov začetno strategijo promocije banda zasnoval na oponiranju Beatlom. Čeravno je bil mlajši od vseh članov benda, je izvedel par ključnih potez. Ime Rolling Stones, kar je sicer komad Muddy Watersa, je bend preimenoval v Rolling Stones. Iz benda je vrgel pianista, klaviaturista ter ustanovnega člana Iana Stewarta. Ker se mu je v primerjavi z ostalimi člani zdel pregrd, tako da je do svoje smrti leta 1985 bil manager na turnejah oziroma na živih nastopih igral v ozadju, ni pa več nastopal na skupinskih fotografijah.
Oldham je pri založbi Decca, ki je še vedno obžalovala, da ni podpisala pogodbe z Beatles, izpogajal, da je bend lahko snemal v neodvisnih studijih, medtem ko so bili Beatlesi zavezani bistveno strožjim pravilom EMI-ja. Oldham je v javnost lansiral vprašanje: »Bi dovolili, da se vaša hči poroči s Stonesom?«. Bend se na naslovnici prvega LP-ja ni smejal, temveč so člani gledali mrko. V javnosti so nosili običajne obleke in različne frizure. Delovali so bolj svobodno in neodvisno od Beatles. Pa vendar, kot že rečeno, so se Stonesi ves čas referirali na Liverpoolčane.
Zgodba o Stonesih je torej tudi nadvse zgodba o p.r. spretnostih Oldhama in zgodba o bendu, ki je vsaj v začetku skrbno izbiral korake. Prvih pet singlov, ki so jih posneli, so bile vse priredbe, vključno s prvim hitom s katerim so zasedli prvo mesto angleških lestvic, torej priredbo »It's all over now« od Bobby in Shirley Womack, medtem ko so za drugo osvojitev lestvice uporabili blues klasiko Williea Dixona »Little Red Rooster«, kar je bilo presenečenje. Blues pesem pač še ni bila nikdar prva na angleški lesvtici in to je bilo revolucionarno. Prvi s strani Jaggerja in Richardsa podpisani avtorski komad, s katerim so se uvrstili na lestvico je bil Heart of Stone leta 1964.
Stones so torej bend, ki se je razvijal počasi ter p.r.-ovsko precej previdno. Po prvem singlu na primer niso hoteli igrati v živo. Predvsem so bili pa bend, ki je dolgo časa zbiral samozavest za avtorske komade. I can get no Satisfaction, ki ga je Oldham spet samovoljno izdal brez pihal, ki jih je Richards kot avtor sicer predvidel, je izšel 6. junija 1965. To je pa tudi datum, ko so Stonesi postali svetoven bend in dan, ko je skokovito porastla prodaja kitarskega efekta, na katerega je odigrana osnovna tema. Vse ostalo je legenda.
Stonesi so za razliko od Beatlesov ter mnogih vrstnikov (npr. Animalsov) predvsem preživeli sedemdeseta. Obdobje, ko so se pop glasbeniki soočili z drogami. V tem momentu so Stonesi veliki. Obstali so na nogah, niso se razbili na vsak svoj ego, afere v povezavi s prepovedanimi substancami so pa zgolj krepile njihov kult slabih fantov. Pa še nekaj je ključnega. Vedno so znali prisluhniti temu, kaj počnejo črni glasbeniki oziroma se napajati pri osnovah, torej pri bluesu in rhythm & blues.
»Preden gremo snemati ploščo vedno intenzivno preposlušam veliko rhythm & bluesa« je ob neki priložnosti povedal Richards, beli kitarist, ki je v življenju uspel tudi po zaslugi tega, ker uporablja tako imenovano odprto bluesovsko uglasitev. Črno uglasitev. Ob nedvomnem talentu za komponiranje, ki so ga sčasoma razvili, so Stonesi največji svetovni bend zavoljo svoje inteligence ter smisla za p.r. Nemara so edini bend, ki se lahko za 2 milijona dolarjev proda za gažo na sindikalni zabavi nemške banke pa zadrži anti establishmentovski ksiht ter sloves.
Pa še nekaj. Vedno so se zavedali, da niso virtuozni muzikantje, da pa imajo tisto nekaj, kar vabi na žur, pa naj so zveneli še tako podrto. Premogli so in še premorejo nalezljivo strast do življenja, ki jo poslušalec lahko zazna v njihovem ritmu, frazah, harmonijah in pa v nečem, kar se praviloma ne poudarja. V specifično prepoznavnih spremljevalnih vokalih, v skupinski harmoniji, ki so jo sposobni odpeti sami člani benda. Šele spremljevalni vokali naredijo bend velik. In te južnjaško country zategnjeni back vokali, kot na primer tisti v Wild Horses, so nekaj, brez česar Stonesov ne bi bilo. Tega se ne da kupit ali posemplati. Enostavno ti mora vsaj en vokal v ozadju zategnjeno lenobno in na robu fuša odpeti Richards osebno. Ob sodelovanju Jaggerja. Ko zapojeta skupaj, zaslišiš srž hotenja, na katerem sta jahala celo kariero.
