Za naš časopis ustvarja tudi rubriko Črnilo na prstih, kjer svojo pozornost namenja sodobnemu pesništvu s posebnim poudarkom na mlajših, neuveljavljenih avtorskih glasovih slovenske poezije. V kritiško polje je vstopila prav skozi obravnavanje pesniške besede, v zadnjem času pa se obrača predvsem k proznim, še posebno žanrskim besedilom. Poseben izziv ji v kritiki predstavlja revizija podatkov, ki jih o knjigi ponuja tisti, ki jo poskuša prodati.

Kaj vas je pravzaprav pritegnilo v kritiško sfero glede na to, da kritiško delo velja za slabo plačano in obenem takšno, ki se mu namenja malo prostora?

Teh faktorjev nikoli nisem postavljala na tehtnico, temveč sem energijo za kritiko od začetka črpala iz dejstva, da v branju in refleksiji prebranega enostavno uživam. Že v mlajših letih sem izrazito uživala tudi v branju odzivov na dela, torej predvsem spremnih besed h knjigam. Veseli me podajanje kritike predvsem v pisni obliki, medtem ko v ustnem razpredanju o literaturi, četudi gre le za kramljanje s prijatelji ob kavi, ne najdem podobnega užitka. Pogovorni format še mnogo bolj dopušča poenostavljanje in banaliziranje ustvarjalnega dela. Primat in format mišljenja je zame pisanje.

Če pa se le pripeti, da vas prijatelji zapeljejo v debato o tej ali oni knjigi, ali tovrstni pogovori vplivajo na vaše kritike?

Moja stališča se pogosto ne prekrivajo z ugotovitvami drugih kritikov in bralcev, saj težim k temu, da pokažem in reflektiram vidik dela, ki so ga drugi odzivi pustili ob strani. Fazo, ko se mi je zdelo, da bo branje drugih kritik kvarno vplivalo na moje mnenje in stališča, sem imela tudi sama, a je prešla. Soočanje mnenj, branje spremne besede in drugih kritik sem se naučila plodovito presnavljati in hkrati zaupati svoji presoji, naj bo podobna drugim ali edinstvena.

Zanimivo se zdi, da ste že v startu kritiške poti v obzir začeli jemati domače avtorje, kar je relativno drzna poteza glede na to, da so ti po vsej verjetnosti prej ali slej tudi naleteli na vaše kritike.

Literarno kritiko razumem kot družbeno koristno delo in kot odgovornost, da bralce po najboljših močem odvračam od investiranja časa v slabo in povprečno literaturo. Po drugi strani bi me veselilo, če bi vedela, da sem kakšnega avtorja odvrnila od nadaljnje literarne kariere, če seveda govorimo o najbolj brezupnih literarnih primerkih. Poleg tega mi obravnavanje tuje literature ne predstavlja takšnega izziva, ker so določeno stopnjo selekcije na tem terenu opravili že založniki in uredniki, medtem ko se med domačo literaturo objavlja marsikaj, kar v bolj kompetitivnem okolju ne bi našlo mesta v programih založb.

Sama bi vas opisala predvsem kot cinično in pikro kritičarko, ki se ne boji podati negativnih mnenj.

Nimam nikakršnih razlogov, socialnih inhibicij ali osebnih zavor, ki bi me odvračali od negativnih kritik. Slovenski avtorji založnikom v objavo podtaknejo vse, kar spišejo, ne opravljajo prave selekcije in delom ne omogočijo zorenja, predvsem pa se ne vprašajo, ali sami ne žalijo bralcev, ko jim v branje podtikajo knjige v fazi osnutka. Seveda mnoge v to sili obstoječ točkovni literarni sistem, a v kritiki tega ne morem upoštevati kot olajševalno okoliščino. Zaradi takšnega razmišljanja se število kolegov v literarni sferi morda iz leta v leto resnično manjša, a v literarni svet se nisem nikoli podajala z namenom, da bi širila svoj prijateljski krog.

Se torej držite pravila, da ne pišete kritik del avtorjev, ki jih dobro poznate?

Vsaj bežno seveda poznam številne avtorje, zaradi česar bi lahko, če bi se ozirala na to, svojo kritiško kariero kar končala. Pogosto pa se izkaže, da ne morem pisati o avtorju, s katerim gojim tesnejši prijateljski ali profesionalni stik. Ne bi pa se prav zares pritoževala čez občutljivost slovenskega avtorja, večina namreč vljudno odzdravlja.

Menite, da mora biti dober kritik tudi malce sadističen in uživati, ko raztrga pisca?

Ne, menim pa, da je prednost, če je mazohist, saj veliko časa posveti knjigam, katerih branje je pokora.

Ob prejemu nagrade ste se že sami retorično vprašali, ali je negativno kritiko spisal zadirčen kritik ali jo je naredila slaba knjiga. Kakšen je torej odgovor?

Vprašanje zastavljam problemsko, a je v resnici retorično. V začetku vsega je knjiga. Vse, kar lahko kritik, ki si je o njej ustvaril negativno mnenje, stori, je, da nekoliko odkrhne svojo ost, nikoli pa svojih mnenj, ko prikazuje in analizira šibka mesta. Kot kritik sem dolžna opozarjati na samoumevno moč avtorja, ki mu jo podeljuje kulturni sistem, pa pogosto nima opore v resnični kakovosti dela. Z veseljem ob zgornjem vprašanju avtorju pripišem še dodatno porcijo krivde, če se iz kritike ni zmožen česa naučiti. Seveda velja popolnoma enako za kritiko kritike, a ta je še posebno nerazvit žanr. Večina odzivov na kritike je parafraza tipa "površno branje". Vendar si s tako kritiko kritik ne more pomagati, bralci kritik morajo biti v svojih odzivih nujno konkretni, če naj se tudi kritik od njih česa nauči.

Številni kritiki se odločajo, da tudi sami stopijo na avtorsko pot. Imate morda podobne ambicije?

Nimam želje objavljati literarnih del, ker kaže, da lahko ob dobri socialni mreži in z nekaj prizadevanji vsak pride do objave. V sistemu, kjer lahko iz svojega konjička vsakdo naredi kariero, bi težko hlinila ambicioznost. Več smisla in celo časti vidim v kritiški obrti.

Toda pisci kritikom pogosto očitajo, da se seciranja tekstov lotevajo, ker sami nimajo dovolj domišljije za ustvarjanje izvirnih del.

Izvirnost je ključna tudi na kritiškem področju. Sama si prizadevam, da so moji teksti bralcu prijazni, da v njih uživa in se celo zabava, če snov to dopušča. Da je kritika očitno posel, ki zahteva izvirnost, priča dejstvo, da je kritikov, ki bi vztrajali desetletja, zelo malo. Dvomim, da so vsi šli s trebuhom za boljšim kruhom, presojam, da so mnogi, ki danes več niso aktivni, v svoji izvirnosti presahnili. Občutka, da se ponavljam, do zdaj še nisem imela, verjamem pa, da je neizogiben, a hkrati obvladljiv.

Se morda že kaj ozirate k inovativnim vrstam kritike, kot sta videokritika ali kritika v stripu?

Zadnja se mi zdi odlična ideja, ki je tudi že v našem prostoru doživela nekaj zanimivih realizacij. Medij videa se mi zdi primeren le za določene kritiške avtorje, ki premorejo nekaj nastopaštva. Menim, da je žanr mogoče razvijati predvsem na spletu. Narava medija, značaj uporabnikov in dejstvo, da spletni kritiški portal verjetno ne bi imel kakih trdnih poslovnih temeljev, dopuščajo, da kritiki prav na spletu objavljajo bolj jedrnate in neposredne, hkrati pa manj z impresijo in teorijo nasičene kritike. Prav komunikativnost kritike je njena prihodnost.