V Mariboru so pri založbi KMŠ izdali njegove Nočne zapise, dnevnik tega umetnika s premisleki o naravi umetnosti, plesa in gledališča. V sodelovanju Študentske založbe in Zavoda Exodos pa so izšli njegovi Dramski teksti, ki jih je Fabre včeraj predstavil na AGRFT v pogovoru z režiserjem Janezom Janšo, sicer tudi avtorjem prve monografije o Fabru iz leta 1993, Ponavljanje norost disciplina.
Tekst kot počastitev sodelavca
Štirinajst nenavadnih dramskih besedil, ki po obliki bolj spominjajo na verze kot klasično zastavljeno dramo, so prve Fabrove besede, ki jih slišimo (oziroma natančneje, beremo) v slovenščini. A to ne pomeni, da ga spoznavamo prvič, je na pogovoru poudaril Janša. Jan Fabre je na različne načine nenehno prisoten v slovenskem prostoru; lani je tako kuriral ljubljanski festival Exodos, njegove predstave pa lahko na slovenskih odrih spremljamo že od osemdesetih let naprej. Besedila za nekatere izmed njih so objavljena tudi v tokratni izdaji, med drugimi Zgodovina solz, Angel smrti, Telesce, telesce na steni in Droge so me obdržale pri življenju - ta je svetovno premiero doživela pred dvema dnevoma v Mariboru. V Ljubljani je prvič gostoval s svojo zdaj že kanonično predstavo Moč gledališke norosti (1984), ki je bila sploh prva, ki je zasedla oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Videl jo je tudi mladi Janša, in tako na njega kot na njegove kolege je izjemno vplivala, toda ne v smislu namernega ali nenamernega imitiranja, temveč "generiranja novih pojavov in odpiranja polja novih praks".
Za študente AGRFT je Faber pojasnjeval še osnovne postulate lastnega pisanja. Če velja, da je v središču njegovih uprizoritev človeško telo, je v središču procesa pisanja tisti, za katerega piše dramsko besedilo - izvajalec. To je še posebej očitno v Fabrovih solih, kot je tudi Droge so me obdržale na življenju. Tekst za predstavo je nastal posebej za Fabrovega sodelavca, s katerim sta si zelo blizu, plesalca in koreografa Antonyja Rizzija. Rizzi se že leta bojuje z aidsom in to s pomočjo zakonitih in nezakonitih drog, kar je razvilo še odvisnost. Fabre ga je prosil, naj mu zbere vse recepte zdravil in drog, ki jih jemlje. To je trajalo dve leti in v tem času se je z Rizzijem nekajkrat srečal in sodeloval ter tako opazoval nihanje njegovega mentalnega in fizičnega stanja. Naredil je tudi intervjuje o njegovem počutju, ves material pa je postal osnova dramskega monologa.
Razsvetljeni diktator
"Veliko mojih besedil je čvrsto vezano za moje najljubše sodelavce, ki jih spoštujem in v njih globoko verjamem. To so izrazi mojih pričakovanj od njih in hkrati tudi počastitev njihovega duha, moči in poguma," pravi. Izvajalec dramskega besedila je po Fabru ključen, celo enako pomemben kot besedilo samo. "Če imaš še tako dober tekst, a izvajalec vanj ne more vstopiti, oziroma ne razume ali čuti filozofskih in drugih podtonov besedila, potem je vse zaman." Tako pisanje kot režija sta za Fabra dvosmerna procesa, v katerih ne sodeluje sam. Toda kljub temu bo zadnja beseda vedno njegova, je dodal Fabre, ki se je imenoval za "razsvetljenega diktatorja".
Janez Janša je kot nekakšno skupno značilnost Fabrovih solov izpostavil osamljenost kot občutje, ki preveva celotno uprizoritev in samega izvajalca. "Večina solov so vaje v odpiranju samega sebe. Ko delam samo z enim izvajalcem, usmerim vanj vso energijo, kar zna biti precej naporno. Poleg tega so moji performerji nenehno sami, na odru, v slačilnici, na potovanjih in se, tako so mi rekli, počutijo, kot bi jih nekdo lupil. Zato so tako ranljivi, a tudi močnejši."
Plavanje proti toku
Jan Fabre je oznanil še rekonstrukcijo svojih dveh temeljnih dogodkov, ki danes že veljata za študijsko gradivo uprizoritvenih umetnikov: It is Theatre as to be Expected and Foreseen (1982) in Moč gledališke norosti (1982). Čeprav ni hotel kaziti mita starih predstav, se je v zadnjih letih udeležil nekaj festivalov in ugotovil, da dela mladih ustvarjalcev še vedno ne dosežejo ekstremnosti in radikalnosti, ki sta prevevali njegova zgodnja dela. Zato se je odločil, da ponovi stari lekciji.
Prva predstava je - in bo - trajala osem ur, druga pa štiri ure in pol. Fabre jih želi z novimi plesalci rekonstruirati do potankosti, zato celo išče staro tehnološko opremo in kostume iz 80. let. Janez Janša, ki se je tudi sam ukvarjal z rekonstrukcijami, je dodal, da kljub prizadevanju za ponovitev vseh elementov zagotovo ne more ponoviti enega - občinstva. Povprašal ga je tudi po časovni dimenziji, saj se je čas v zadnjih 40 letih "stisnil". Lahko celo statistično dokažemo, da so tudi gledališke uprizoritve krajše, pravi Janša. Osem ur bo zato tokrat morda še daljših, kot so bile nekoč. "In točno zato to delam. Plavam proti toku. To bo protiekonomska, protiproducentska, protifestivalska predstava. Danes obstaja diktat prilagajanja občinstvu: moraš biti komunikativen, predstava ne sme biti predolga, ne sme biti pretežka, ne sme jih utruditi, moraš dobiti dobre kritike. In vsi zato igrajo na varno." Poleg tega pa bo na ta način še "treniral" nove plesalce za 24 ur trajajoči performans, ki ga načrtuje leta 2014.
