Odziv strank je bil več kot pozitiven in tako sta Pelevićeva in Marković kmalu postala člana večine strankarskih svetov za kulturo, v nekaterih strankah pa sta prispela tudi na kadrovske liste; Majo Pelević so tako predlagali za voditeljico znanega beograjskega gledališča Atelje 212. Umetnika sta kljub vsem ponujenim priložnostim še danes srečno nezaposlena, prej omenjeni dogodki pa so postali podlaga za dramsko besedilo in bralno uprizoritev Oni živijo, ki je v nedeljo v Gledališču Glej ob ovacijah odprla festival Preglej na glas v organizaciji KD Integrali.
Snemanje mask in celofana
"Če so politične stranke zavzele prostore za uprizarjanje, bomo mi osvojili njihove prostore in spremenili politične stranke v prostore za uprizoritveno umetnost." Nekako tako bi lahko opredelili glavno vodilo projekta Oni živijo. Pa vendarle ideja, ki sta jo uporabila Pelevićeva in Marković, ni nova. V predstavi to "priznata" tudi sama ("Vzeli ste nam idejo," ju obtožujejo kolegi), podobne subverzivne vstope v polje političnega pa poznamo tudi pri nas, kot je bilo na primer preimenovanje treh umetnikov v Janeze Janše, ki mu je sledila še njihova včlanitev v SDS, ali pa pred davnimi leti NSK-jevski plakat za dan mladosti.
Kljub že preizkušeni formuli pa dejstvo, da je raven politične (in druge) inteligence strank tako nizka, da jo lahko preslepimo s tako preprosto akcijo, že kar samo kliče po norčevanju. Pomemben je tudi moment razkrivanja javne laži, dejstev, ki jih vsi poznamo, a jih ne izgovorimo znotraj javnega diskurza. Na primer: čeprav dobro vemo, da stranke kadrujejo politično, pa same uradno prisegajo na strokovno kadrovanje: to piše v njihovih programih, isto izjavljajo v medijih in obljubljajo v vseh javnih nastopih. Laž se tako nenehno perpetuira. A že elektronska korespondenca, ki jo pokažeta Pelevićeva in Marković, sname krinke in odvije celofan. Strankarski veljaki, tudi podpisani z imenom in priimkom, ponujajo in kupujejo položaje, kot bi prodajali sir na tržnici.
Kljub temu, da "vse to že vemo", bralna uprizoritev Oni živijo na trenutke še vedno preseneča. Saj smo vedeli, da so "vsi politiki isti", toda, ali res med vsemi temi sedmimi strankami ne obstajajo prav nobene ideološke razlike? Niti najmanjše? So prav vse utelešenje povsem enake želje po moči in družbeni kontroli? (Identično retorično strukturo različnih političnih strank je pred časom dokazal Rod Dickinson, ki je na festivalu Mladi levi uprizoril "fiktivno" tiskovno konferenco, sestavljeno iz citatov državnikov od Janše do JFK in Thatcherjeve). In kar je morda najbolj srhljivo: edina politična stranka, ki je izrazila skepso in je zahtevala dodatno opredelitev političnih načel Pelevićeve in Markovića, je prihajala s skrajne desnice. Konec koncev ima le desnica jasno ideološko vizijo, ki ni zasnovana na marketingu, sta ugotavljala dramatika. Problem je le v tem, da ta vizija vključuje "povzdigovanje Mladića, skrb za nacijo in ne ljudi, zapiranje žensk v kuhinjo, obešanje pedrov in sežiganje romskih naselij", je ironično zaključil Marković.
Dolžnost, da smo odzivni!
Predstava Oni živijo je lepo napovedala letošnji moto festivala Preglej na glas - odzivnost. Za predsednico KD Integrali Simono Semenič je to sestavina, ki jo pogreša na vseh ravneh umetniškega ustvarjanja: "Naša državljanska dolžnost je, da smo v tem trenutku bolj odzivni. Preprosto zato, ker nihče drug ni! Priča smo pomanjkanju narodne, državljanske, človeške in etične zavesti. V gledališčih se ne uprizarjajo revolucionarne predstave in uklonimo se samo zato, da bomo jutri zjutraj spet imeli za cigarete in kavo!"
Zaradi imperativa odzivnosti je program drugače zasnovan kot prejšnja leta, ko je sicer izkazoval naklonjenost raziskovanju novih odrskih praks, a je bil predvsem posvečen dramatiki in predstavitvi novih besedil. Letos so na programu tri predstave in ena bralna uprizoritev, koprodukcijam z drugimi institucijami pa so se odpovedali. "V preteklosti se nam je že zgodilo, da smo v imenu sodelovanja s partnerji preoblikovali osnovno idejo festivala. Vsakič znova smo nekaj spreminjali in je to privedlo do neke splošnosti. V imenu tega smo se odločili za festival, ki je naš nujen odgovor na družbo, v kateri smo primorani živeti," je prepričana Semeničeva. Zato so program festivala sestavili zadnji trenutek in vanj uvrstili izključno predstave, ki zarežejo v aktualno dogajanje. "Če pa bi program naredili v sodelovanju s Cankarjevim domom, bi ga morali končati pred meseci in predstave Oni živijo potem vanj ne bi uvrstili, saj še ni obstajala. Tudi predstavo Več nas bo, prej bomo na cilju smo uvrstili šele zdaj, saj je naša odločitev posledica aktualnih dogajanj," pojasnjuje Simona Semenič.
Integralni del festivala, ki se zaključi 26. maja, so tudi delavnice, ki bodo potekale v sodelovanju z rezidenčnimi umetniki iz Srbije, to sta dramatika Milan Marković in Minja Bogavac. V skladu s potrebami obiskovalcev in temeljnim načelom festivala, odzivnostjo, bodo tudi delavnice oblikovane in napovedovane sproti. Sicer pa bodo vključevale debate, pogovore in delo na dramskih tekstih. Včeraj je tako v zasebnem stanovanju na Japljevi 9 potekal pogovor o možnosti umetniškega delovanja. Izbira zasebnega prostora kot kraja dogodka je predvsem pogojena s praktičnimi razlogi, razlaga Semenič, a tudi s tem, da je to še "edini prostor, ki ga politika zaenkrat še ne more okupirati". "V vseh drugih prostorih se moramo prilagajati nekomu drugemu, toda tukaj se ne bomo!" Ne samo odzivnost, tudi neuklonljivost in upor kompromisnemu prilaganju so tako postali vodila festivala Preglej na glas. Večina delavnic je odprta za javnost, vendar morate svoj prihod zaradi prostorskih omejitev napovedati na kdintegrali@gmail.com.
