Vrtiljak je bil mesen, mladosten, upam si reči, da tudi "študentski", vsaj zaradi živahnih ljubezenskih in seksualnih podvigov, razmetanih in umazanih podnajemniških stanovanj in tistega posebnega brezdelnega vzdušja, ko se zdi, da imaš na razpolago še ves čas sveta. Šest let po tem se v Drugih zgodbah nahajamo na precej spremenjenem terenu. Če smo junake iz Vrtiljaka lahko še umestili v neki specifičen čas in prostor, so Druge zgodbe bolj abstraktne in univerzalno naravnane, takšne, kot bi se lahko zgodile komur koli in kjer koli. Sadek se je iz prve osebe ednine, ki je zaznamovala prvenec, preselil v tretjo, in junaki so si namesto imen nadeli le začetnico ter postali anonimni sodobni sleherniki. Tako kot "vrtiljakarji" so potopljeni v rutino, a tokrat brez alkohola, umazanih stanovanj ter trpke zavesti o tem, da se bodo enkrat morali premakniti iz lastne pasivnosti. Junaki Drugih zgodb so zadovoljni in njihova potešena mirnost spominja na neke vrste kolektivno drogiranost, podprto s storilnostno naravnanostjo, ki jih usmerja navzgor po družbeni lestvici, ne da bi si za hip zastavili vprašanje: "Zakaj že...?"

A je zato tukaj višja pisateljska instanca, ki nenehno kali junakov mir. Nekaj se zgodi: nekaj, kar prebije gladino utečenega vsakdanjika, neki preblisk, sunek, pretres - in z njim pride tudi novo spoznanje. Dobro situirani in uspešni H. naenkrat v časopisih zasledi obvestila, da je pogrešan. Čeprav ni. Ali pač? Profesorja G. napade zoprn maček, nato ugotovi, da se njegovo dojemanje mačka radikalno spremeni, če ga le pogleda iz daljave. Ugotovi, da so tudi druge reči: sreča, harmonija, ljubezensko zlitje, možne šele "z distance". Z.-ju je dolgčas, pa naroči lasten umor - in si zaželi živeti. V Horizontali srečamo alpinista, ki vertikalo - smer, ki najlepše uteleša povzpenjanje navzgor kot maksimo sodobnega življenja - zamenja za nepregledno horizontalo, neko novo "višjo raven".

Na 113 straneh nas tako čaka 25 zelo kratkih zgodb, dolgih le nekaj strani in pisanih v ekonomičnem in natančnem jeziku. Na trenutke nas Sadkov jezik celo spominja na novinarski diskurz, jasen, neposreden, z uporabo fraz in predvidljivih izrazov ("začela je iz nule, nič ji ni bilo podarjeno") ter občasno s kakšno bolj zvenečo jezikovno igro ("vsi, ki dajo kaj nase, nase dajejo črno"). Jezik, ki je v bistvu kot nalašč za upodobitev že določenega, ponovljivega vsakdana. Zanimivo je, da se metamorfoza vojnega stražarja v zgodbi Meja začne ravno s tem, da zavrže ritual branja "prekleto predvidljivega" jutranjega časopisa in ga označi kot sredstvo za "discipliniranje uma" in "fokusiranje zavesti". Tedaj se prvič odpravi na drugo stran meje, a se hitro prestraši samega sebe, vrne nazaj v stražarnico, prižge radio in iz smeti povleče časopis.

Kaj tiktaka v zaodrju? Kaj je za zaveso normalnega, utečenega, mirnega vsakdanjika? Po katerih pravilih delujemo in ali je ta pravila mogoče spoznati, jih celo manipulirati? Odgovori niso enostavni. V zgodbi Kaj je življenje ima junak nočne more, v katerih ga pred šolsko katedro sprašujejo po smislu življenja. Ko končno odpre usta - se prebudi. Podobno se godi skladatelju, ki v simfonijo pretoči vsa človeška dejanja, od najbolj grozljivih do najbolj banalnih, a na posnetku njegovega koncerta ni slišati skoraj ničesar, le "tih oddaljen ritem, ki je nekoliko spominjal na oddaljeno tiktakanje časa". Junaki Sadkovih zgodb so predvsem sredstvo, s katerim odstremo kulise vsakdanjega sveta. V centru pozornosti teh kratkih pripovedi je novo spoznanje, takšno, ki pride intuitivno, v sanjah, imaginaciji, posebnih fizičnih in duhovnih stanjih, na meji med svetovoma, ter ne prinese jasnih odgovorov, le zruši samoumevnost vidnega in nas tiho povabi, naj za trenutek pokukamo na drugo stran.