V tragikomediji, ki črpa iz istoimenskega romana Nobelovega nagrajenca Heinricha Bölla, namreč pomemben prostor zavzema delovanje nemške teroristične skupine Frakcija Rdeče armade, ki se je med letoma 1970 in 1998 z nasiljem borila zoper zgrešeno nemško politiko po drugi svetovni vojni.

V to napeto ozračje je umeščena zgodba Katharine Blum, ki postane žrtev senzacionalističnega novinarstva. Rumeni tisk ji brez opore dejanskih dokazov pripne nalepko "teroristična nevesta" le zato, ker je noč preživela z Ludwigom Göttnom, obtoženim terorizma, a se zanj kasneje izkaže, da je navaden tat. Böll je v to pripoved vložil ogromno avtobiografskega gradiva, saj so ga mediji imenovali za "krušnega očeta" terorizma.

Najprej ste želeli na oder postaviti Don Kihota, a ste se odločili za Izgubljeno čast Katharine Blum. Kaj je pretehtalo v prid tega dela?

Postavitev Don Kihota sicer še vedno ostajajo moje neizsanjane sanje, vendar je zgodba iz romana Izgubljena čast Katharine Blum zagotovo bližje današnji družbi, saj premore ostro družbenokritično os. To delo je izjemno inteligentno ter napisano obenem duhovito in tragično.

Osnovni tematski žili romana sta medijski linč in terorizem. Je skozi predstavo vidno vaše stališče do slednjega?

Vsak režiser, ki ustvarja bodisi predstavo bodisi prireditev, kot sta Športnik leta ali Viktorji, mora pokazati svoje stališče, a obenem ne sme biti sodnik. Sodiš lahko le ob šanku. V moji predstavi pa nihče ne bo po odru hodil z majico "za" ali "proti". Ko delaš predstavo ali pišeš roman, moraš dobro premisliti, ali obstaja možnost, da predstaviš obe strani in tako gledalcu prepustiš, da se sam odloči, na katero od njiju bo stopil. Seveda je terorizem zelo primerna tema za razpravljanje, ki s seboj vleče problem nasilja in poboje nedolžnih ljudi. Že pred mnogimi leti sem rekel, da nimam poguma, da bi metal bombe, imam pa pogum, da delam predstave. Navsezadnje je predstava bomba v mehkejši obliki, ki nikogar ne ubije. Če povem po brechtovsko: mislim, da je beseda še vedno najmočnejše orožje.

Precej ste že namigovali na letošnje Viktorje. Ravno ti so denimo pokazali, da še vedno ne moremo govoriti o popolni medijski svobodi, medtem ko zgodba Katharine Blum kaže, da imamo mediji na drugi strani tolikšno moč, da lahko nekomu uničimo življenje. Kako razumeti ta paradoks?

Kot ustvarjalec bomb sem na sceni že 22 let in prepotoval sem že več kot petdeset držav. Razumem, da me doma nimajo za nekega preroka in da v Sloveniji nasploh ljudje le redko komu privoščijo, da štrli iz povprečja, toda dejstvo, da v tujini vedno doživiš aplavz, doma pa uničujoče kritike, se mi zdi že nekoliko smešno. Se pa zavedam, da je ta bolezen kritikov, ki so manj prizanesljivi do domačih umetnikov, prisotna povsod.

Ste torej sedaj, ko imate priložnost "maščevanja" medijem, v predstavo vložili tudi kaj osebnega?

Če sem včasih še šilil bajonete in kopja proti kritikom, sem z leti postal mehkejši in se ne obremenjujem več toliko z njimi. Končno sem se umiril in nehal maščevati ter spoznal, da je tudi v boju treba ohranjati bonton. Sprijaznil sem se s tem, da v Sloveniji nekaj ustvarim, medtem ko predstave nato resnično živijo drugje. Konec koncev mi kritike niso ravno uničile življenja.

Italijanski pisatelj Alberto Moravia je nekoč izjavil, da povezava med mediji in terorizmom ni niti naključna niti nedolžna. Kako bi vi komentirali to izjavo skozi prizmo vaše predstave?

Vsaka akcija Rdečih brigad je pač zanetila medijski odmev ali celo vojno. Toda vsak njihov manifest je bil v medijih predstavljen drugače, kot so si oni zamislili. Ljudje ali celo skupine tako lahko zaradi popačene slike v medijih povsem propadejo, ker jih sistem izbljuva.

V sodobnem gledališču je postalo modno prestavljati klasične zgodbe v današnji čas. Vi pa, sledeč romanu, vztrajate v sedemdesetih letih…

Nisem privrženec tega, da bi tekste, ki so postavljeni v pretekli čas, po vsej sili aktualiziral. Raje se držim pozicije arheologa. Seveda so povezave s sedanjostjo tu neizbežne, vendar dopuščam vsakemu gledalcu posebej, da se odloči, kje in kako bo te povezave potegnil. Ne maram ljudem metati stvari neposredno v obraz, čemur sam pravim plakatno gledališče, temveč skušam neko vsebino predstaviti v stilu "tako je bilo takrat, mogoče je tako tudi danes". Številni preskoki v igri tu gledalcu omogočajo, da vstopi v sedemdeseta leta dvajsetega stoletja in izstopi na postaji 21. stoletja.

Nekoč so Bölla vprašali, ali ima, kadar piše, pred seboj imaginarnega bralca. Ste imeli vi morda pred seboj imaginarnega gledalca med ustvarjanjem te predstave?

Če ga ne bi imel, bi še vedno ostajal pri mladostniških masturbacijah, ko misliš, da delaš predstavo samo zase. Ta predstava računa na nekoga, ki zna misliti, saj ima veliko načrtov, je zelo asociativna in hitra, precej pa je tudi časovnega in prostorskega preskakovanja. Gledalce torej skušamo miselno zbuditi. Čeprav to ne bo tipična Pograjčeva predstava, saj ni poudarek na gibanju, kajti nihče ne skače ali dela premetov, temveč je zgrajena na tempu premišljevanja in miselnih premetov.

Torej priporočate gledalcem, naj že vnaprej naštudirajo vsebino?

Lepo bi bilo, če bi si ljudje lahko dvakrat ogledali predstavo. Prvič jo gledaš bolj čustveno, drugič pa bolj racionalno. Pravzaprav je tako napisan tudi roman Izgubljena čast Katharine Blum, saj sem ga sam prvič bral kot tragedijo, drugič pa kot komedijo.

Scena je postavljena kot zapor, v ozadju pa je neke vrste tehnični laboratorij…

Scenografija je zamišljena kot samostoječ svet, kot odrezana polovica sveta, ki se odpre in skozi posamezne sekcije prikaže zgodbo, ki se zgodi v štirih dneh, nato pa se ta svet zapre nazaj. Scenografija podpira dramaturgijo predstave, kar pomeni, da bodo v prvi polovici odra gledališki prizori, v ozadju pa bodo elementi, kot je radijska igra, preoblačenje, nanašanje maske ali ustvarjanje določenih učinkov. Vse te tehnične stvari, ki so sicer skrite pred gledalcem, bodo tu povsem vidne. Takšna scenografija govori: "Odstranimo prah, hočemo raziskati vse, hočemo vedeti vse, brskajmo, odgrnimo, zanima nas." Vse je na odprti dlani. Da podpremo to postavitev, kjer ni zaprtih ploskev, ima večina igralcev tudi več vlog, saj je na tak način prikazano, kako igralec skače iz vloge v vlogo, v tehničnega mojstra, opazovalca dogajanja ali, če hočete, tudi gledalca. V določenem trenutku se tako zgodi, da gledalci postanejo igralci in obratno.