James Joyce (1882-1941) se je rodil v Dublinu. Študiral je filozofijo in jezike. Leta 1902 je odšel v Pariz, da bi se posvetil študiju medicine in naravoslovja, tam pa se je seznanil z literarnim simbolizmom in realizmom. Leta 1904 je dokončno zapustil Irsko in živel v tujini, večinoma v Trstu, Parizu in Zürichu, kjer je leta 1941 tudi umrl.
Med vrhunce Joyceovega ustvarjanja literarni kritiki uvrščajo romane Ulikses, Umetnikov mladostni portret in Finneganovo bdenje, zbirko kratkih zgodb Ljudje iz Dublina ter zbirki pesmi Komorna glasba in Zbrane pesmi. V slovenščino so prevedena vsa ključna Joyceova dela in nekateri manj znani zapisi, ki so leta 2001 izšli pri tedanji DZS pod naslovom James Joyce: Poezija in kratka proza.
V kratkem bodo v prevodu Tine Mahkota v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla Joyceova Pisma Nori. Kot je v pogovoru dejala prevajalka, so pisma zelo zanimiva, saj so v glavnem iz tržaškega obdobja. "Nora ni bila zgolj središče pisateljevega življenja, temveč tudi navdih za njegov največji roman Ulikses, ki se dogaja 16. junija 1904, na dan njunega prvega zmenka. Zgodba o strasti, ki je poganjala njuno turbulentno, 37-letno skupno življenje, se razkriva v nekaj čez 60 ohranjenih Joyceovih pismih Nori," je razkrila.
Mahkota se bo posvetila še novemu prevodu zbirke Ljudje iz Dublina. Prevod Herberta Grüna je iz leta 1955, zato meni, da je nastopil čas za nov prevod, ki ga bo naslovila Dublinčani.
Zaradi manjšega zapleta sta Joyce in njegova Nora postala tudi del slovenske kulturne zgodbe. Leta 1904, ko sta zakonca potovala z vlakom proti Trstu, sta pomotoma izstopila na ljubljanski železniški postaji in bila tako primorana tam preživeti noč. Od leta 2003 na omenjeni dogodek spominja umetniško delo Jakova Brdarja na prvem peronu železniške postaje. O dogodku je leta 1994 izšla tudi zbirka kratkih zgodb Noč v Ljubljani. V njej so slovenski pisatelji in pisateljice podali svoj pogled na Joyceovo prečuto noč v Ljubljani.
