Takole je rekel: "Kardelj je bil kot Drnovšek ali Peterle. Prišel je kot gospod, povedal kakšen vic in naročil. Prijazen človek. Maček je bil drugačen, od novih mu je najbolj podoben Janša. Rad je prišel v uniformi, bil je strog in natančen možakar, nisi se mu smel zameriti."
Mnogo kasneje smo se v neki drugi družbi spet pogovarjali o Ivanu Matiji Mačku in ponosno sem prišel na plano s svojo primerjavo, ki sem jo slišal v stari lovski gostilni, pa me je nek ekspert vprašal: "A sploh veš kaj je lahko pomenilo, če si se zameril generalu Mačku?" No ja, vsi smo vedeli, da je bil vpleten v povojne poboje, pa tudi za osebna maščevanja in zapiranja po drugi svetovni vojni smo vedeli. Tip me je pogledal in rekel: "Pametnjakovič, takole je bilo: nad Šiško je po vojni še stal dobro ohranjeni hotel Bellevue. General Maček je tam zelo rad kaj malega pojedel. Za tisto kosilo je v jedilnici za začetek naročil pršut. Nič posebnega. Natakar je naročeno prinesel, v tistem trenutku pa se je Mačku odtrgalo. Vzel je stol in ga na mrtvo premlati." Kje je bila napaka? Generalu so v kuhinji pozabili odrezati tisti beli pas pršuta, mastni del, špeh, ki pršut, pravzaprav naredi najboljši. Ampak Maček tega ni maral jesti in po vojni je bil dovolj gospoda, da si je to lahko privoščil. Natakar je svojo malomarnost plačal, jaz pa sem se ob legendi spomnil kaj je o Mačku govoril star izkušen dolenjski gostilničar.
Preostale legende najdete tukaj.
