Kaj je pravzaprav film "Houston, we have a problem"? Mnogi menijo, da gre za potegavščino ...

Boštjan: Napovednik, ki je zakrožil po spletu, je pravzaprav najina interna hipoteza, ki se je zelo organsko razvila. Žiga je prišel na idejo za igrani celovečerni film, jeseni sem se priključil še jaz. Začela sva zbirati podatke o jugoslovanskem vesoljskem programu in kar naenkrat ugotovila, da se je vmes veliko stvari izkazalo za resnične. Nato je prišla faza, ko smo film res hoteli narediti kot "zafrkancijo", vendar je bilo podatkov vedno več, tako da sva na koncu že lahko postavila tezo, primerno za dokumentarec. Napovednik je postal viralen in že v torek so sledile prve medijske objave, ki pa so napačno poročale, da je film že narejen in da "Slovenci trdijo, da so te hipoteze resnične".

Sedaj naju sprašujejo, ali je to zafrkancija. Ne, ni zafrkancija, ni prvoaprilska šala. S tem je preveč dela, da bi šli v projekt samo za to.

Žiga: V bistvu je to eden bolj resnih projektov, ki jih trenutno delamo, kar se produkcije tiče.

Kaj je torej žanr, v katerem bo posnet film?

Žiga: Mediji so naredili napako tudi, ko so poročali, da gre za dokumentarni film. To bo doku-drama, saj bo mešanica dokumentarnega in igranega filma. To tudi že ves čas poudarjava. Vseboval bo pogovore s čim bolj relevantnimi strokovnjaki, arhivski material in določen del dramatizacije.

Boštjan: Seveda si želiva, da bi sledila čim več resničnim dejstvom, idealno bi bilo, če bi bilo resničnih 99 odstotkov filma. Vedno pa je prisotna tudi dramatizacija, saj ne odkrivava zgodovine, temveč delava film.

Vajin napovednik je zelo odmeven.

Boštjan: Vsega tega medijskega pompa in 400 tisoč ogledov v dveh dneh res nisva pričakovala. Obstaja dimenzija te tematike, ki je sploh nisva predvidela. V državah nekdanje Jugoslavije zadeva zelo igra na nacionalni ponos. Glede na anketo srbskega tabloida Blic na primer več kot polovica Srbov verjame, da je jugoslovanski vesoljski program res obstajal. Očitno je na področju Jugoslavije zares obstajala ideja o vesoljskem programu, do katere faze je prišla, pa je še vprašanje raziskave. Zagotovo pa sva dregnila v nekaj, kar ni "fake" (lažno, op.a.).

Poleg tega je med komentarji, ki se pojavljajo pod napovednikom za film, zopet cel kup novih podatkov, ki jih je treba seveda še preveriti, vendar zvenijo precej realno. Včeraj smo na primer izvedeli za zgodbo, da so prvi ameriški astronavti obiskali Tita in mu prinesli kamen z Meseca, govori se tudi, da naj bi šla v vesolje tudi jugoslovanska zastava, vendar je treba to še preveriti. Včeraj se je javil nek upokojeni delavec Nase, da "sedaj razume, kdo so bili tisti sodelavci Evropejci v 60., 70. letih", po drugi strani pa smo na Hrvaškem našli človeka z imenom in priimkom, ki je v Nasi sodeloval pri konstrukciji Apolla. V Nasi je bilo zagotovo cel kup strokovnjakov iz nekdanje Jugoslavije, to so včeraj potrdili tudi Hrvatje. Najina ambicija je tudi, da bi dobila dovoljenje za snemanje v Nasi, kjer bi med drugim preverila, ali slika Hermana Potočnika res visi v njihovi avli.

Vse to so dejstva, ob katerih lahko rečem, da tudi če naša finalna hipoteza pade, je toliko zanimivih podrobnosti, da me sploh ne skrbi, da film ne bi bil zanimiv. Vrgla sva trnek in očitno ujela kita. Ljudi ta film pač zanima. To še ne pomeni, da si lahko privoščiva netočne podatke, le proces sva malo obrnila na glavo: najprej streljava, nato sprašujeva.

Na podlagi česa sta oblikovala tezo, da naj bi Jugoslavija ZDA prodala vesoljsko tehnologijo?

Boštjan: To bi lahko pomenilo, da so že naredili določene module, izdelali tehnologijo, lahko pa je šlo le za raziskave, za znanje. Ne pozabimo, da je bila naša nekdanja država v določenem obdobju precej močna v vojni tehniki ter da je nekatera znanja postavil že Herman Potočnik. Dejstva zaenkrat podpirajo najino hipotezo, pa tudi če kasneje ugotovimo, da je šlo le za posredovanje znanja in da je v Nasi delalo le kakšnih 20 Jugoslovanov.

Pravita, da je projekt resničen, da ni šala. Pa je vseeno mogoče, da postane "mockumentary"?

Žiga: Ta tema je odprta za marsikaj. Tako kot sem začel z igranim filmom in se potem odločil za doku-dramo, si bova morda zopet premislila in se vrnila k igranemu, ne veva, nič ni definitivnega. Ne gre toliko za to, kaj je v tej fazi izmišljeno, igrano, in kaj je resnično. Vprašanje je le, kaj je potrjeno in kaj ne. Postavili smo tezo, ki jo je treba potrditi ali ovreči. V katero smer se bo obrnil filmski stil, bomo pa še videli.