Trdovratna borka je ustanoviteljica gibanj MALI in 20 février, ki sta med drugim spodbudili revolucionarni pohod, imenovan Arabska pomlad. Nekaj časa je kot novinarka sodelovala pri časopisu Le Journal Hebdomadaire, ki pa so ga leta 2010 oblasti ukinile. Zdaj piše za francoski satirični časnik Charlie Hebdo, v Sloveniji pa namerava končati svojo tretjo knjigo, ki bo pripovedovala o njenem rojstnem mestu Casablanci, kjer mrgoli nasilja. Arabski svet jo ustvarjalno navdaja z razočaranjem, saj tu le peščica goji zanimanje za literaturo. "Imamo izjemno lep jezik, ki ga je moč čudovito uporabiti v literaturi, vendar je žal devetdeset odstotkov knjig, ki zapolnjujejo kulturo 22 arabskih držav, verskega značaja," pravi.

Pisateljevanje in novinarstvo v Maroku v veliki meri omejuje cenzura, toda ali obstajajo jasno določene meje, ki se jih ne sme preseči?

V naši državi govorimo o treh tako imenovanih rdečih linijah. Na to področje najprej spada previdno pisanje o kralju, o katerem ne sme biti izrečenega nič negativnega in kritičnega. Podobno je tudi z islamom, saj je ta zapovedan, ne pa stvar izbire. Tretja sporna točka pa je vprašanje Zahodne Sahare. Prebivalci tega območja so leta 1976 po odhodu španskih kolonizatorjev razglasili samostojnost, a so jim jo Maročani kaj kmalu odvzeli. Če novinar denimo zapiše, da ta teritorij v resnici ne pripada Maroku, je označen kot državni sovražnik. Največji problem pa tiči v dejstvu, da se te "rdeče linije" ves čas premikajo, saj govorimo o nenapisanih pravilih. Na primer: pred dvema letoma, ko je kralj zbolel, je kraljeva palača podala izjavo, da je dobil neko infekcijo, vendar se nekateri novinarji niso zadovoljili s to razlago in so zato podrobneje raziskali njegovo bolezen ter o njej poročali javnosti. Zaradi te poteze je bilo aretiranih 13 novinarjev, kajti izjav, ki jih ponudi kraljeva palača, ne smemo raziskovati naprej ali se o njih dodatno spraševati. V Maroku torej lahko svobodno govorimo o vsem drugem, tudi recimo o spolnosti ali socialnih problemih, a ko pišemo o treh omenjenih stvareh, hodimo po zelo tankem ledu.

Kaj pa na primer o volitvah, je o njih dovoljeno pisati?

Seveda je, vendar so volitve v Maroku velika farsa. Več kot 65 odstotkov Maročanov je namreč povsem nepismenih, kar pomeni, da ne morejo slediti političnim zadevam. Tako v času volitev sploh ne poznajo imen kandidatov, ampak obkrožijo le simbol določene stranke. Kandidati pa volilce običajno pridobivajo tako, da po vaseh prirejajo zabave in ljudi dobesedno podkupujejo. Tovrstnih korupcij se sploh ne trudijo prikrivati, zato lahko o njih pišemo po mili volji, a v bistvu nikogar več pretirano ne ganejo. Bolj skrb zbujajoče je, da so bili določeni kandidati tudi že ugrabljeni ali so jih celo poskusili umoriti. Z nekaterimi novinarskimi kolegi smo raziskovali te dogodke, vendar jim je nemogoče priti do dna, zato o njih nismo pisali.

Tudi vam so že grozili s smrtjo. Morda veste, kdo vam je grozil?

Nikoli ne moreš vedeti, kdo ti grozi. Oni natančno vedo, kdo si ti, ampak ti nimaš pojma, kdo so oni. Boriš se z duhovi. Toda glede na to, da sem te grožnje dobila po tem, ko sem v času ramadana, ko je v javnosti prepovedano jesti, organizirala piknik, ter po tistem, ko sem za neki alžirski časopis izjavila, da se naš kralj bori proti demokraciji, lahko vsaj predvidevam, kdo mi je grozil.

Zaradi omenjenega piknika med ramadanom ste bili tudi prvič aretirani, zatem pa so vas aretirali še dvakrat. Kakšni so bili razlogi?

Drugič so me aretirali, ko sem s skupino somišljenikov pripravila protest proti spolnemu nasilju nad ženskami na ulicah, ki je tako rekoč vsakdanje. Šlo je za povsem nedolžen protest. Tretjič pa so me aretirali kar v lastnem domu, ko so v zgodnjih jutranjih urah vdrli v stanovanje v Casablanci, kjer živim s fantom. Obtožili so naju spolnega občevanja zunaj zakonske zveze, zato so naju potisnili v posteljo in naju kot dokaz fotografirali. Obnašali so se izjemno nasilno in barbarsko. Kot vzorec njihove neumnosti lahko podam primer, da so zaplenili moj monitor, s katerim sem povezovala svoj prenosni računalnik in na katerem seveda ni bilo nikakršnih podatkov.

Kako so te grožnje in aretacije vplivale na vaše življenje in delo?

V svojem pisanju nisem nikoli ničesar spreminjala, saj gre tu za vprašanje dostojanstva. Ne bojim se zapora, bojim pa se, da bi povsem izgubila svobodo govora. Ko se o stvareh trdno prepričam, jih povem na glas. Zaprtih ust ne bi obdržala niti zaradi mirnega življenja ali dobre plače. Kljub temu pa sem se v zadnjem času nekoliko zbala za svoje življenje in zato denimo nisem hodila sama iz stanovanja, ko se je stemnilo, zadnje tedne bivanja v Maroku pa si brez spremstva nisem upala ven niti čez dan.

Nad svobodo govora pa se oblast znaša s še hujšimi ukrepi, kot so doleteli vas, kajne?

Da, veliko novinarjev je že pristalo v zaporu ali so jim bile naložene visoke denarne kazni. Predstavljajte si, da bi v ZDA moral plačati globo vsakdo, ki kaj grdega napiše o Madonni. Nekemu novinarju so denimo prepovedovali pisati za deset let, čeprav tovrstna kazen ni zapisana v nobenem zakoniku. Dogaja pa se tudi, da novinarje kar fizično napadejo na cesti ter jim vzamejo prenosni računalnik ali fotoaparat. Nekatere časopise, kot je bil denimo Le Journal Hebdomadaire, pri katerem sem delala tudi sama, pa enostavno zaprejo.

So vam vsaj pojasnili, zakaj so časopis zaprli?

Uradno naj bi ga zaprli zaradi dolgov, ki smo jih zares imeli, vendar so v Maroku praktično vsi časopisi zadolženi, saj na območju medijev vlada strašanska kriza. Mediji lahko preživijo le zavoljo javnih subvencij, kar pomeni darov državljanov, toda takšne donacije običajno romajo v neprave roke in so s tem denarjem kupljeni denimo zasebni luksuzni avtomobili.

Če so torej dolgovi malo verjetni krivec za zaprtje časopisa, kakšna je vaša razlaga?

Morda je bilo krivo to, da smo bili edini časopis v Maroku, ki se je ukvarjal z državnimi financami, kajti če slediš denarju, ugotoviš tudi, kdo ima moč. Ta moč je v Maroku seveda zgoščena okrog kralja in njegovih bližnjih, saj poseduje več kot 65 odstotkov vsega nacionalnega bogastva, za nameček pa ga še redno plačuje država, in sicer po nekaterih podatkih osemkrat bolje kot Obama.

Ali od vsega tega bogastva kralj nameni kaj denarja kulturi?

Določenim umetnikom, ki so mu všeč, kralj včasih nameni denar kot osebno darilo - toda čakati kralja, da ti nekaj pokloni, pomeni obtičati pri mentaliteti srednjega veka. Mi ga ne prosimo za miloščino, temveč potrebujemo kulturne institucije, ki nam bodo zagotovile pravice in socialno varnost. Sicer premoremo ministrstvo za kulturo, vendar to ne naredi praktično ničesar za nas. Kultura obstaja zgolj kot fasada, ki preostalemu svetu lažno kaže, da je Maroko moderna država. V dokaz prefinjenega značaja maroškega režima lahko podam naslednji primer. V glavnem mestu Rabat kraljev osebni asistent vsako leto priredi ogromen festival, ki pa ga večina domačih demokratov sovraži. Zakaj? Na tem festivalu so se lani pojavili zvezdniki, kot so BB King, Santana, Elton John ali Whitney Houston, ki so bajno plačani z našim denarjem. Na drugi strani pa domači glasbeniki stradajo, ker nimajo kje nastopati. Kralj se sicer zagovarja, da je ta festival prirejen za ljudi, a so vstopnice seveda izjemno drage, tako da si jih lahko privošči le elita. Poleg tega oblasti prisilijo določena podjetja, da sponzorirajo ta festival, vsoto prispevkov pa določi država.

Kakšen status pa imajo v Maroku pisatelji?

Njihovega dela nihče kaj dosti ne ceni. Mnogi ustvarjajo zastonj, saj številni uredniki ne spoštujejo pogodb, po katerih piscem običajno pripada od 10 do 15 odstotkov dobička. Vendar je problem že v tem, da ljudje sploh ne berejo, ker enostavno ne znajo ali ker se jim zdijo knjige predrage. Maročanom že deset evrov predstavlja velik strošek. Tako tudi "bestsellerji" izidejo v pet tisoč izvodih - ob približno 33 milijonih prebivalstva.

Če torej v vaši državi bere le manjšina, se je sploh smiselno boriti z besedami?

Na žalost je pri nas ena najvišjih stopenj nepismenosti v arabskem svetu. To spodbuja oblast, saj je za režim veliko bolj prikladno, da ima pod seboj neizobražene ljudi, ki ne spremljajo politike. Seveda se ni lahko boriti z besedami tam, kjer nihče ne bere, vendar je to območje ena redkih niš, kjer vsaj deloma še obstaja svoboda govora. Ker ima praktično vsak dom televizijo, so programi tam še bolj cenzurirani kot časopisni članki, povečini so napolnjeni zgolj s propagandnimi sporočili. Res je le malo ljudi pismenih, a ti zanimive informacije širijo med druge na ustni način. Ta boj je torej izjemno trdovraten, vendar ima kljub temu svoje učinke.