Marko Čeh postavi pred gledalca gosto simbolno podobo Astrova kot zašmiranega novodobnega udarnika v spodnji majici in z varilnimi očali, ki sredi proizvodnje predirljivo udarja ob železno klado. Podoba je skoraj artaudovsko izčiščena: vizualna pokrajina je brez dodane osvetlitve in zajame slušno-vidni aparat gledalca, da si uho skoraj zavaruje z rokami. Režija ne prisega na verizem in na kritiko družbenih razmer, simbolna dimenzija spregovarja suho, brez blažilne ironije, v nekem smislu kodirano, a nepristransko, režiser se postavi v vlogo reporterja, ki povzema in ne odloča o ničemer - hkrati pa izgovarja brez popusta, tako rekoč z macolo.

Astrovu se vztrajnost poplača, postane lastnik tovarne. Toda to je zgodba o čustveno zakrknjenem osamljencu, negodnem težaku, ki mu je po splošnih merilih uspelo, a uspeh je v postindustrijski dobi ambivalenten, neulovljiv. Storija o uspehu je zgodba o nezadoščenosti, ki pristane ob "zvoku tovarne" in motornega olja. Predstava v podrobnostih ni dorečena, a jo gnevna energija pelje v smeri zavestne avtodestruktivnosti (Kristijan Guček izrabi predhodni igralski izkušnji Kurta Cobaina in Cankarjevega Jermana) - ta na videz nestrpno čaka na slepo srečo, ki naj bi jo prinesla riba, ko se bo ujela na trnek v shematiziranem ribniku. Uspešnežu pa ostaja vtis manka. Nezmožen čustva prakticira grobo silo in dela. V tovarniški črnini daje vtis odtujenca, ki gleda svet z drugimi očmi; očala mu nemara zastirajo pravo sliko in mu jih Vojnicki, pravi "striček Vanja" (igra ga Peter Harl), v predstavi občasno privije.

Temačni notranji ambient predstave je sinteza teh pojavov, bližnja srečanja so omejena (scenograf je Marko Turkuš, avtor glasbe je Laren Polič Zdravič). Maruša Kink se kot Sonja izmakne utesnjujočemu oklepu rdečega kostuma in sončnika (delež Branke Pavlič), hkrati pa se zdi njen delež šibko izkoriščen in je navzoč le kot odmev gledalčevega vnaprejšnjega poznavanja referenc. Tudi Vojnicki je z malimi opravili, kot je peka palačink, pretežno nemo prisoten v ozadju; Harl ga mestoma igra z opičjim gibanjem, ki ga občasno povzame tudi Astrov. Zbrana ekipa ustvarjalcev ne želi defetistično sprejeti nesorazmernosti teorije z življenjsko prakso, kjer ambicija odteka.

Tretji avtorski projekt Marka Čeha operira na ravni simboličnih fragmentov, hkrati pa kaže avtentično nagnjenost k izrazu, ki želi prodreti v podpomen klasičnih besedil, doseči njihovo hrbtno stran. Slika udarniški položaj Astrova v ekonomiji gospodarstva, kjer so strasti omejene in je začrtana predvidljivost obnašanja, ki pa pred našimi očmi razpada in sproža hrepenenje po fizisu polpreteklosti.