Patološka burka v ritmu pohlepa, kot Andrej Rozman - Roza označi predstavo Hiphophondrija, postavi pred nas še enega presežnega nosilca slovenske komediografije. Roza je unikat Atkinsonove vrste, tudi igralsko, le da brez agenta - toda Rozov tip iskrivosti na kakršnega koli agenta ne bi pristal, to bi se razhajalo z njegovo naravo.

Hipohondrija v Rozovi presvetlitvi postane evfemizem za pohlep, ki ga je kot element identitete fokusiral že Molierov Namišljeni bolnik - Roza ga z razširjeno avtorsko ekipo Rozinteatra vsadi v sodobnost in parafrazira, to nekonvencionalno štimungo pa opremi s hiphopom. Pohlepnež Arogan Stres, ki ga igra sam, se v kapitalizmu počuti kot riba v vodi, razrešuje lastno fantazmo in bi se rad polastil čim večjega premoženja, tega se loti iskreno, a naivno.

Gre za tip teatra, ki mu je dodelava brezhibne uprizoritvene povrhnjice manj pomembna, hkrati pa preprosto učinkuje. Temeljna je vsebina. In ta ves čas aludira na dane družbene razmere vsakogar proti vsem in ekonomsko situacijo kopičenja brez pravnega nadzora, kjer je "socialni program" mar le čudakom. Po Aroganu komunizem uničuje družbeno tkivo, zdravi pa ga kapitalizem, ki spodbuja "herojsko" uničevanje in goltanje konkurence, kot tudi nenasitni pohlep, to bolezen, ki je ni. Kot premožni vdovec deluje strateško: hormonov polno hčerko (Urška Mlakar), ki v zgornjem nadstropju "ponavlja študijsko snov", spravi k sebi, če ji odklopi povezavo z internetom. Medicinska smer je jasna, zato sili hčer študirat medicino, domov zvabi poštirkanega dr. Avgustulusa Leprovščka (neponovljiva improvizatorska pojava Luke Korenčiča), ki edini govori zborno. V tuhtanju o dodatnih zdravilnih pristopih se v drugo poroči z agitatorko alternativne medicine (Asja Kahrimanović), ki s pridom izkorišča njegovo obsedenost s samim seboj. Prek gospodinjske asistentke Tončke, ki že tri mesece ni dobila plače (govorno artikulirani Juš Milčinski), naroči ultrazvok celotnega telesa in zaslepljenemu šefu postopno odpre oči v vseh pogledih.

V družbeno resničnost se Roza vpne z dosledno rabo pogovornega jezika, nians in variacij, tudi zato ogledana ponovitev zbere pestro generacijsko sestavo občinstva, vseh z nosom za lingvistične obrate in zasuke (kako bi lahko šole bolje kultivirale senzibilnost svojih šolarjev?). Hipohondrija nastopi kot nestereotipen stereotip, v katerem je mogoče izvajati jezikovne premete in vzbujati smeh z inovativnimi postopki, s citatno gimnastiko, s persiflirano aktualnopolitično retoriko. V ozračju, kjer je osrednja resnica sveta mešetarjenje s kapitalom, je dosledno orodje pogovorni jezik. Kar je ključno za to, da zapisana celota tudi uprizoritveno zdrži, se zdi lov za pravo mero - te predstave se ne razblinijo v skeče in zdržijo tudi zato, ker jih uprizarja Roza sam, s svojo odrsko prezenco, ki je med pojavnostjo norega profesorja in naravo lucidnega kombinatorja, je njihovo vezivo.

Rozman, ki si sam določa in izbira dramaturgijo, učinkuje kot posebnost na trenutnem področju izvirne odrske komedije pri nas. Estetski učinek te gledališke "tolpe" v dvorani KUD Franceta Prešerna označuje teritorij s predstavami. In preizkusi tudi preverjeni postopek Gledališča Ane Monro, ki ustvari dodaten suspenz v predstavi tako, da vključi v predstavo tudi na videz nepredvideni kiks (bolniška postelja, ki se ji sname noga); Roza, ki se je dolga leta kalil v klimi poulično gledališkega in brezpogojno neodvisnega, pa v svojem jeziku odpihuje jezikovne puhlice in konvencije uprizarjanja. Sredi samoumevnih apetitov po ekonomskem prosperiranju funkcionira skoraj kot hipi, ki mu marsikatero vprašanje kratko malo ni relevantno. V Hiphophondriji mu hiphop pomaga, doda mu tako rekoč politično identiteto, a ga ne trži kot proizvod. Posrečen burkaški pristavek h kulturni prevladi denarja.