Tudi danes se veliko stripovskih avtorjev odloča za priredbe literarnih del, med tistimi bolj zanimivimi, ki so nastale v zadnjih letih in so dostopne tudi v slovenščini, pa velja omeniti albume Stekleno mesto, ki ga je navdihnil istoimenski Austerjev roman, Prebučna samota po romanu Bohumila Hrabala, Gemma Bovery po Flaubertovi klasiki ter album Kafka, ki je navdih našel v delu in življenju slovitega pisatelja. V primerih stripovskih priredb se avtorji odločajo za zelo različne pristope - od zvestega sledenja originalu in poskusov stripovskega podajanja še tako neznatnih detajlov literarne predloge, kot sta to storila Paul Karasik in David Mazzucchelli s Steklenim mestom, ali kombinacije teksta, risb in fotografij, ki so jih po Hrabalovem romanu ustvarili Ambre (risar), Lionel Tran (scenarist) in Valérie Berge (fotografinja), do združevanja elementov biografije in adaptacije izbranih literarnih predlog, kar sta naredila scenarist David Zane Mairowitz in stripar Robert Crumb v albumu Kafka oziroma zelo ohlapne priredbe klasikov, za kar se je odločila Posy Simmonds z modernizirano verzijo Gospe Bovary.
V stripu tudi slovenski avtorji
Pri nas je s stripovskimi priredbami literarnih del prvi začel Kostja Gatnik, ko je v 60. letih prejšnjega stoletja za revijo Zvitorepec ustvaril serial po romanu Janeza Jalna Bobri. Omeniti pa velja seveda tudi vseslovenski projekt Slovenski klasiki v stripu, za katerega so naši stripovski avtorji ustvarili obsežno zbirko kratkih, večinoma satiričnih priredb. Glede na obseg in trajanje projekta - od prvotne ideje ter prvih objavljenih stripov v reviji Mladina do končne zbirke, ki je izšla pred dvema letoma, je preteklo skoraj dvajset let - pa nemara ni nenavadno, da so avtorji zajemali ne samo iz literarnih predlog, temveč je njihov izbor vključeval tudi dela iz zakladnice filmske in glasbene umetnosti ter dela in vsebine klasične in popularne kulture.
Tradicijo stripovskih priredb del slovenskih književnikov je nadaljevala tudi zbirka Republika Strip, najprej z izdajo Deveta soba (2008), v kateri so bile zbrane priredbe zgodb in pesmi Vinka Möderndorferja, letos pa še s stripovskim albumom Podmazzane zgodbe: stripi po literarnih predlogah Mihe Mazzinija. Svoje stripe je tokrat prispevalo šest avtorjev in ena avtorica, ki so seveda vsak v svojem stilu priredili, prikrojili in izrisali Mazzinijeve zgodbe.
Sedem pogledov na Mazzinija
Omenjeni album odpre strip Jakoba Klemenčiča, ki si je za predlogo izbral zgodbo Domačijskost iz Mazzinijeve zbirke Godbe. Zb rka zgodb (1989). Klemenčič se je v vizualnem smislu odločil za realistično risbo, ritem pripovedi pa je ustvaril z zanimivim kadriranjem, poigravanjem s črno-belimi kontrasti in z razgibanimi postavitvami strani. Tako kot v nekaterih svojih drugih stripih je avtor tudi tokrat počasi zgradil atmosfero zgodbe in skozi detajle poustvaril neki drug, precej težko določljiv čas in kraj dogajanja. Sledi priredba Damijana Stepančiča, ki je izbral zgodbo iz iste zbirke, in sicer Vso pot do Pulsnitza, ter jo izrisal v povsem stilizirani risbi. Vzdušje zgodbe in karakterne lastnosti likov je oblikoval skozi poigravanje s sivimi odtenki, s katerimi je na obrazih protagonistov izrisal njihove dvome in sumničavost ter poudaril nelagodje, ki se izteče v tragični konec.
K isti Mazzinijevi zbirki sta se po navdih obrnila tudi Matej Kocjan Koco in Marko Kociper - prvi je v realistični maniri izrisal portret spolnega zafrustriranca iz zgodbe Good rocking tonight ter z detajlirano črno-belo risbo in odličnim kadriranjem ustvaril protagonistove metamorfoze, ki potekajo od ponarejeno sramežljivega do več kot odkrito pohotnega; Kociper pa je izbral zgodbo Zamzak in Noe in v svoji prepoznavno karikirani ter bogato šrafirani risbi izrisal povest o težavah na Noetovi barki. Precej drugačen je strip Grege Mastnaka, ki je iz zbirke Trenutki spoznanja (2007) priredil zgodbo La luna. Mastnak se je odločil za stilizirano risbo, scene, v katerih junaki razglabljajo o problemih civiliziranega sveta, je povezal s skorajda filmsko montažo, ritem njegovega stripa pa narekujejo predvsem menjave "velikih planov" in detajlov.
Spet prepoznavno samosvoja je priredba Andreja Štularja, ki je v zgodbi James Augustine Aloysius Joyce (zbirka Noč v Ljubljani, 1994), izrisal kratek postanek irskega pisatelja v naši prestolnici. Njegov strip kombinira različne narativne in likovne elemente, s katerimi je avtor poustvaril tiste vrste vzdušje, ki naj bi navdihnilo tudi Joycevo pisanje. Zadnji strip v albumu pa je ustvarila edina ženska avtorica Kaja Avberšek, ki si je za predlogo izbrala zgodbo Prekleta zdravila! iz zbirke Duhovi (2010). Tako kot v svojih prejšnjih stripih se je avtorica (tudi tokrat) odločila za netipično stripovski pristop - sličice niso zamejene z okvirji, zgodba se sestavlja s pomočjo narisanih puščic, tekst pa je namesto v oblačkih izpisan pod, med in ob sličicah. Vzdušje zgodbe, ki je polna črnega humorja, je poustvarila predvsem z vizualnimi elementi (za bolj lahkotne tone denimo poskrbijo dobesedno izrisane metafore), z odmerjenim, ob sličicah pripisanim tekstom pa je stripu dodala še piko na i.
Dela avtorjev, združenih v tokratni zbirki, se razlikujejo tako po risarskem pristopu kot seveda po sami izbiri literarnih predlog, in zdi se, da je vsak avtor izbral tiste vrste zgodbo, ki na tak ali drugačen način sodi v njegov oziroma njen siceršnji opus. Kljub različnim pristopom pa je vsak od njih ustvaril zanimivo stripovsko priredbo ter skozi kombinacijo besedila in risbe ponudil bralcem nove možnosti interpretacij že poznanih zgodb.
