Uvod najnovejšega filma Andreja Košaka, ki je občinstvu znan po filmih "Outsider“ in "Zvenenje v glavi“, spominja na nemško uspešnico iz leta 2003 "Zbogom Lenin!“, vendar bi storili napako, če bi filma obravnavali zgolj po istem MacGuffinu, ki požene zgodbi v tek. Zgodbi in sporočili filmov sta si namreč precej različni.

Navdih za scenarij filma "Stanje šoka“, ki ga je napisal leta 2004, je Košak dobil ob gledanju prvomajske proslave po razpadu Jugoslavije. Dogajanje ob prazniku dela se mu je zdelo precej klavrno, pri tem pa se je zamislil, kako bi se na takšen odnos do dela odzval proletarec iz SFRJ, kjer je med vodilna gesla štel: "Delu čast in oblast“. Košak pravi, da je z delom na filmu pričel iz druge smeri kot pri Outsiderju. Tam je namreč začel s koncem in mislijo, kako bi bilo, če bi na isti dan umrla Tito in punk-rocker, kot je bil Sid Vicious, in tudi sicer sta si filma precej nasprotna.

Stanje šoka kot kritika sodobnih vrednot

Če je bil Outsider resna drama in kritika represivnosti Jugoslavije, je Stanje šoka lahkotnejša komedija z nekaterimi elementi melodrame in sodi bolj v kategorijo filmov, ki govorijo o streznitvi po obdobju ljubezenskega odnosa s kapitalizmom. Vprašanja, ki si jih je postavil Košak so bila: "Je takšen kapitalizem kot ga živimo danes, še posebej mi, v državah "nove“ Evrope, res najboljši? Zakaj moramo na svoji koži preizkusiti vse napake in zablode, ki so jih preživele pred nami že druge, zahodnoevropske demokracije? Smo res postali tako brezsrčni, da je edina vrednota, ki jo imamo danes finančna moč posameznika? In kje se je izgubila medsebojna solidarnost?“ Postavljena vprašanja pa predstavljajo tudi tisto specifično razliko med Zbogom Lenin! in Stanjem šoka.

Nemška uspešnica prikazuje toplo človeško zgodbo sina, ki poskuša svoji bolni materi ustvariti utopično podobo komunističnega raja po padcu Berlinskega zidu, le da na koncu, ko zastor pade, ugotovi, da je zanj in njegovo sestro pred boleznijo isto vlogo igrala mati. V Stanju šoka pa se gledalec sooči s precej manj prijetno usodo proletarca Petra, ki se po propadu vsega, kar je cenil, prebudi v norišnici, temu primeren pa je tudi odnos sveta do njega. Petru ne poskušajo poustvariti komunističnega raja, temveč mu svet na vsakem koraku očita, da so njegove vrednote pristale na smetišču zgodovine, če niso že kar nore, izkaže pa se, da je resnica ravno obratna.

Reaktualizacija govora v Velikem diktatorju

Scenarij je bil napisan leta 2004, a zelo dobro zadane stanje duha, ki vlada v družbi danes, ko se po Košakovih besedah: "finančni temelji zahodne civilizacije majejo zaradi številnih finančnih malverzacij posameznikov, bank in tudi državnih ekonomij in je ponekod zaradi razočaranja in besa ljudi v zraku celo revolucija“. Duh in predvsem zaključek filma pa režiser razume v smislu zadnjega govora brivca preoblečenega v Hinkla v Chaplinovem filmu "Veliki diktator“ iz leta 1940.

Košak podpira trenutne proteste proti finančnemu kapitalizmu in se je skupaj s Primožem Petkovškom, ki v filmu igra šoferja, ki postane nacionalistični politik, 15. oktobra udeležil protesta na Kongresnem trgu v Ljubljani. Pravi pa, da je nad protesti vseeno rahlo razočaran, saj pogreša večjo udeležbo mladih. Meni, da ležernost in preplašenost mladih ne kažeta nič dobrega.

"Kje so mladi, ne vem,“ je povedal Košak. "Očitno čakajo kot ovce na klanje. Da bodo še naprej brez stanovanj, brez služb in da bosta ata in mama pomagala. Ne ne bosta. Sami si bodo morali izboriti. Jaz sem bil zelo revolucionarna generacija. Revolucionarna v tem smislu, da smo takrat tudi kaj tvegali in videli policijsko postajo od znotraj, ne zgolj od zunaj.“

Kljub temu, da je od scenarija do zaključenega filma minilo sedem let, pa Košak ni povsem razočaran, saj je tako film izšel ob "pravem času" in je bolj "zeitgeistovski“. Primerjava z govorom brivca v Velikem diktatorju pa je v veliki meri uspešna tudi po tej zaslugi. Dejstvo, da je proletarec Peter, ki kritizira vrednote kapitalizma, pobegnil iz psihiatrične klinike, bi v obdobju med letoma 2004 in 2008 morda deloval bolj v slogu govora Nietzschejevega norca iz Vesele znanosti, ko občestvu oznani smrt Boga, a se nato zave, da je prišel prezgodaj. Je pa res, da sta brivec in proletarec za razliko od norca ponudila tudi pozitiven nabor vrednot in vodil, ki naj nadomestijo propadle festivale in obrede, ki so s smrtjo Boga ostali brez pomena. Očitno moraš biti zares norec, če želiš odpreti prostor, kjer bi se bodoče vrednote in strategije za izhod iz moralne krize oblikovale šele na podlagi aktivnega družbenega dialoga. Kot da je ključni problem, da ovce med čakanjem na klanje blejejo napačna gesla. Na živalski farmi jim tudi druga gesla niso preveč pomagala.

Namesto Đurota Nikola Kojo

Film je bil premierno predvajan na letošnjem filmskem festivalu v Portorožu, kjer je glavni igralec Martin Marion za "impresivno in neobremenjeno pojavnost v slovenskem filmu“ prejel Vesno za posebne dosežke, Košak pa kljub temu pričakuje, da bo film naletel na ostre kritike, predvsem zaradi konca. Vseeno verjame, da film sporoča čustva, ki se pojavljajo v večini postsocialističnih držav in upa, da mu bo to omogočilo prodor na še kak vzhodnoevropski trg. Pravi tudi, da nostalgičen občutek do prejšnjega sistema ni specifičen zgolj za Slovenijo, temveč imajo z novim kapitalističnim svetom težave tudi v drugih državah, ki so se v devetdesetih odpravile na pot tranzicije.

Navkljub sporočilu, ki cilja na širšo izkušnjo soočenja s kapitalizmom, pa je film že skoraj arhetipsko slovenski in uporablja orodja, ki so tipična za slovensko humoristično produkcijo. Glavni vir komičnih zapletov so tako zopet ekstremi, ki zaokrožujejo drugače postavljena posploševanja. Film gledalcu postreže duhovno smešnega nostalgičnega idealista, ki ne razume nenapisanih pravil in se zato ne znajde v svetu, ki ga obdaja, kot tudi fizično komičnega šoferja, ki živi duh časa in stopi na pot nacionalističnega politika. Seveda pa ne manjka niti "tujec“ Jovo (Nikola Kojo), ki zapolni vrzel, ki v pravi slovenski komediji zeva ob odsotnosti Đurota, Vesota, Fate ali Pšemeka. Film je kljub temu prijeten in gledljiv ter na trenutke čustveno manipulativen. Tudi dialog steče in deluje. Sicer verjetno res ne bo osvojil Cannesa, a kot je povedal Košak: "Težko je osvojiti Cannes.“