Dan spomina na mrtve, dan mrtvih ali pa Vsi sveti, kakor prazniku pravijo v krščanski veri, je pri nas državni in krščanski praznik, na katerega se spominjamo umrlih. V preteklosti so za čas mrtvih imeli ves čas okoli zimskega sončnega obrata, njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet, moški pa so jih poosebljali, našemljeni vanje.


(Foto: splet)

Dan spomina na pokojne so poznali že v poganskih kulturah, na primer pri aztekih, na samem začetku praznovanj pa je bil praznik mnogo bolj krvav kot je danes, saj je vključeval darovanja (med drugim tudi življenja ljudi) bogovom smrti.

Pred vstopom v nebesa se duše očistijo greha

Pogansko animistično gledanje je nato zamenjalo krščanstvo, po tradiciji katerega je 1. november dan, ko na katerega se spominjamo vseh svetnikov, ki so že prestopili prag nebes, dan zatem, na dan vseh (pokojnih) duš, pa se spomnimo vseh ljubih pokojnikov, ki so zapustili Zemljo, a nebes še niso dosegli, saj se pred vstopom še čistijo grehov, kar pa najlažje dosežejo s pomočjo molitev živih. Nekatere družine so za pomoč pri molitvah celo najemale tujce, zlasti reveže in otroke, ki so nato pomagali pri molitvi.

(Foto: splet)

Dr. Janez Bogataj je v knjigi Smo kaj šegavi? (Leto šeg in navad na Slovenskem) zapisal, da so imeli ljudje že v 19. stoletju navado okraševanja grobov z mahom, svečami in cvetjem, kar je bilo povezano s takratno predstavo, da se duše umrlih vračajo in na grobovih opazujejo, kdo jih bo obiskal. Ljudje so namreč verjeli, da imajo duhovi prednikov posebno moč, skrbijo pa tudi za zdravje in napredek tistih, ki še živijo, zaradi česar so jim bili še kako naklonjeni, z različnimi dejanji pa so jim to tudi dokazovali.

(Foto: Daylife)

"Današnje navade so polne zunanje bahavosti," je v knjigi zapisal dr. Bogataj. "Neokusni marmorni nagrobniki in druga pretiravanja so dokaz, da je ta praznik s svojo poudarjeno zunanjostjo vse bolj namenjen živim," je še dodal.

Na vzhodu

Kristjani z vzhoda, ki se držijo bizantinske tradicije, dan vseh svetnikov oziroma mrtvih praznujejo prvo nedeljo po "pentekostu", ki je 50 dni po Veliki noči. Tradicija se je rodila v 9. stoletju v času vladanja bizantinskega cesarja Lea VI "Pametnega". Po smrti ljubljene soproge Theophane je cesar postavil cerkev, ki ji jo je želel posvetiti, a jo je, ko so mu to prepovedali, posvetil vsem svetnikom. In ravno Leo naj bi bil tisti, ki je praznik razširil na posvetitev vseh mrtvih, ne le svetnikov.

Kako praznujejo po svetu?

Po večjem delu Evrope obstaja tradicija obiskovanja grobov pokojnih, prižiganje sveč na njih in pa obiski pri še živečih sorodnikih.


(Foto: Daylife)

Na Portugalskem, povečini le v okolici Lizbone, otroci praznujejo t. i. Pão-por-Deus, v sklopu katerega obiskujejo hiše sosedov, kljer dobijo pomaranče, sladkarije in orehe (vam je ta običaj kaj znan?).
Na Filipinih ta dan imenujejo "Undas", "Todos los Santos" (dobesedno "Vsi svetniki"), včasih pa tudi "Araw ng mga Patay" (približno "Dan mrtvih"), nanj pa, podobno kot pri nas, obiskujejo grobove, jih popravljajo in pleskajo, na njih sadijo rože, molijo in se družijo. Tradicija velja, da se sorodniki pokojnih zbirajo kar na grobu, kamor prinesejo tudi hrano in pijačo, vse skupaj pa je videti kot nekakšen piknik.

Praznovanje življenja, ne smrti

V Mehiki pa je vzdušje ob prazniku Dia de los Muertos malo drugačno kot drugod po svetu. Ljudje se množično odpravijo na ulice, kjer praznujejo življenje in se veselijo, da so živi, nikakor pa ne objokujejo smrti in tistih, ki jih je ta odpeljala v (prezgodaj izkopane) grobove.

(Foto: AP)

Dia de los Muertos pokojnim omogoča, da ponovno oživijo, saj naj bi se, po prepričanju mnogih Mehičanov, ravno v tem času pokojni v obliki duhov vrnili na svoje domove, kjer obiščejo sorodnike in se z njimi poveselijo. Na takšen način mrtvi namreč vzdržujejo stik z živimi in tem svetom in obratno – živi s posmrtnim svetom, v katerega bodo nekoč prestopili.

Praznik je dvodneven – 1. novembra se spominjajo umrlih otrok in dojenčkov, naslednji dan pa odraslih, to pa je tudi največji praznik v Mehiki. Večina ljudi dan mrtvih praznuje iz ljubezni do pokojnih sorodnikov, a se vendarle zgodi, da ga nekateri praznujejo tudi iz strahu.

Na ulicah Mexico Cityja so se v soboto zbrale prostitutke, ki so se poklonile in spomnile vsem pokojnim kolegicam. Posebno pozornost so namenile tistim, ki so umrle nasilne smrtni. (Foto: Reuters)

Po mehiških ulicah namreč kar mrgoli govoric, kaj se pripeti s tistimi, ki na ta dan zanemarjajo svoje pokojne. Če se namreč duh vrne v svojo hišo in tam ne najde oltarja, posvečenega njemu, se razjezi ali pa razžalosti. Zanemarjeni duhovi lahko torej načrtujejo maščevanje tistim, ki so grdo ravnali z njim. Mnoge lokalne vraže govorijo o nenadnih, hudih boleznih, po katerih so ljudje, ki niso skrbeli za grobove pokojnih sorodnikov, kaj kmalu umrli.

Večina jih dan praznuje s posebno hrano, ki jo s seboj nesejo na pokopališče, nato pa jo tam pustijo za mrtve. Nekateri pokojnim sorodnikom pustijo le kak kos kruha, drugi se zelo potrudijo in jim prinesejo več hodov jedi. To pa še ni vse – na grobove prinesejo še rože, igrače za pokojne otroke, alkohol, odeje in blazine, po grobovih pa namestijo na stotine majhnih belih sveč.

Nekateri grobove polepšajo tudi s pisanimi lobanjami in okostnjaki. (Foto: AP)

Mnogi na pokopališču celo preživijo noč, kjer se družijo in si pripovedujejo zanimive, smešne zgodbe o pokojnih sorodnikih. Med grobovi na pokopališču se sprehajajo glasbeniki, ki za manjše plačilo zaigrajo najljubšo pesem umrlega.