Misija: Liz Aggiss
Vsaj enkrat na vsak festival sodobnih umetnosti smo priče dogodku, katerega avtorica je ženska zelo poznih srednjih let, ki ima za (in tudi pred) sabo uspešno plesno, koreografsko oziroma gledališko kariero, ki obvladuje vse kriterije britanskega humorja, čeprav morda ni britanskega porekla, in ki je pripravljena ironizirati svojo lastno umetnost, lastno ustvarjalno pozicijo in vlogo - vse zavoljo dobre in edukativne zabave. Spomnimo se na primer Kate Strong in njene predstave Narcis 0, ki smo si jo lahko ogledali na letošnjem Exodosu ,ali predstave Velike punce počnejo velike reči umetnice Eleanor Bauer, ki je gostovala na lanskoletni izdaji Mesta žensk.
O Liz Aggiss in njenih Taktikah preživetja, ki so okronale četrtkov večer Mesta žensk, tako ne moremo poreči nič novega, še manj pa slabega. Njen solo zdaj preganjajo sumi žanra ali vsaj formata, ki pa vseeno ne diskvalificira vsebin: Liz Aggiss je namreč uprizarjala Liz Aggiss, ranljivo, nekoliko polomljeno, nemalokrat poškodovano izvajalko in ustvarjalko, ki so jo britanski kritiki že večkrat razglasili za "nekonvencionalno zgrajeno" in "dokaj neprivlačno". Te predikate avtorica razplasti in jih razbremeni dejstva, da gre pravzaprav za neugodno resničnost neke posameznice. O sebi pripoveduje in se uprizarja z distance, ki je zmožna komunicirati z gledalci - nihče pač ne uživa ob trpečih in solzavih osebah, ki se čutijo upravičene do pozornosti. Da je temu res tako, nam pokaže, ko si začne na telo lepiti rdeče samolepilne trakove, s čimer zaznamuje mesta poškodb (ki se raztezajo vse od natrgane tetive prek depresije do kolapsa pljuč), akcijo pa spremlja z melodramatičnim: "This wasn't scripted."
Ko svojo dejavnost prekine, se razleze v stolu in glasno ugotavlja, da to ne zanima niti nas niti nje, takšno izpostavljanje je izguba časa. V nasprotju s Kate Strong, pri kateri se je humor dogodka pojavljal kot kolateralna škoda, sta humor in ironija Lizini primarni uprizoritveni sredstvi. To seveda ne pomeni, da sta uporabljeni zmerno ali zadosti premišljeno, da bi lahko posredovali lastno ozadno vrednost. Toda - po tem pravzaprav ni potrebe, Liz Aggiss je namreč neposredno zabavna in smešna, poziva nas k temu, da v njenih izvajanjih preprosto ne iščemo odzvanjanja nepredelane (ali prav na odru predelovane) travme. Proizvedla je hommage sebi in umetnikom, ki so jo zaznamovali, ne da bi tudi to gradivo obravnavala posebej predano ali fatalistično. Gledališki jezik Liz Aggiss je ludističen, kolikor lahko ludizem razumemo zunaj njegovih agresivnih komponent. Ne pripoveduje totalne zgodbe o nekem vzponu in padcu ali bolečinah in užitkih tridesetletne gledališke prakse, ki bi bila poantirana. Umetnici je vseeno za poanto: četudi je njen uprizoritveni material dobro reflektiran in strukturiran, ji je vseeno za kategorične resnice, ki bi jih lahko spotoma nanesel. Vse, o čemer zagotovo nekaj ve, je ona sama, in ob razdelavi te vednosti s strani tako utelešenega subjekta, kot je Liz Aggiss, gledalcem ne more biti dolgčas.
Okusi po vzhodnem
V petek je Mesto žensk med drugim zaznamoval performans z matematičnim naslovom Ma/ 15' {idiosinkrazija}| sin x= ly-fx2- nemške plesalke Dasniye Sommer. Umetnica od leta 2006 poučuje in preučuje japonsko tehniko vezanja z vrvjo, imenovano shibari oziroma kinbaku-bi, ki v dobesednem prevodu pomeni lepoto čvrstega vezanja. Ta tradicionalna japonska veščina je v umetničini praksi prepletena z baletom, zdi se, da skuša Sommerjeva izpeljati njuno komplementarnost. Ta poskus je osnova dogodka, ki se začne z nervozno rockovsko priredbo Vivaldijeve Zime, v katero vstopi gola avtorica, z lasmi in baletnimi špicami tehnološko turkizne barve. Po nekaj plesnih figurah se naveže na kavelj in se ves preostali čas do konca performansa prevezuje iz slike v sliko. Različne položaje dozira v zmernem tempu, da se gledalcem lahko sproži veriga asociacij - kolikor, seveda, ni fenomenalnost lepega golega telesa (ki navkljub vsem nastavkom ni niti malo pornografsko) tako prevzemajoča, da vsakršen vtis umetnostne vertikale hitro propade. Performans bi namreč učinkoval enako, če bi ga prestavili iz gledališkega v manj rigiden kontekst - morda bi šele ta lahko razvil druge konotacije dogodka, ki niso nujno zvezane z njegovo estetiko.
Po meri Japonske smo bili nato deležni še uro in pol "Kitajske". V Galo halo se je ljubljanska publika nagrmadila poslušat "novo zvezdo alternativne glasbene scene" Chinawoman. Pod psevdonimom se skriva kanadska pevka in (očitno tudi) instrumentalistka Michelle Gurevich, ki od leta 2010 živi in ustvarja v Berlinu in je evropsko glasbeno sceno prevrela z edinstvenim glasbenim izrazom, ki niha med melodramo (situacijami zapitih gospodinj iz torontskega predmestja) in čvrsto (samo)ironijo. Melodije, ki podpirajo ta temačni glamur in se napajajo tudi v pevkinih ruskih družinskih koreninah, so preprosto strukturirane, a zato nič manj učinkovite. Verjetno je ravno v tem skrivnost vzhajajoče glasbene paradigme: gre za zmožnost povezati pripoved o nekih ne pretirano dramatičnih življenjih, ki še omogočajo identifikacijo, in glasbo, ki zveni zadosti znano in je ravno toliko predvidljiva - vendar nikakor ne preveč, da zajame ves osebni sentiment. Chinawoman ponuja izredno komunikativno glasbo in prav tak nastop. Gala hala je je bila vesela, celo tako zelo, da so glasni komentarji in vpitje rahlo zavirali užitek ob spremljanju koncerta, ki je bil prepreden z nekoliko dolgoveznimi pavzami. Kljub na trenutke nehvaležnim okoliščinam je bil večer prijeten, koncert nadvse zgleden in je lahko še poglobil navdušenje nad ustvarjalko, ki jo do zdaj poznamo po dveh albumih, Party girl (2007) in Show me the face (2010).
Ženska, prevarana ženska
V okviru festivala pa se te dni v Slovenski kinoteki vrti tudi retrospektiva filmov, posnetih po scenarijih ali režijskih napotkih že pokojne francoske pisateljice in filmske ustvarjalke Marguerite Duras. Zadnja projekcija sobotnega večera je bil tako njen celovečerec Baxter, Vera Baxter. Film v počasnem tempu razgrinja zgodbo o Veri, poročeni z Jeanom Baxterjem, ki je tudi njen moralni ječar. Ker jo je prevaral, je namreč podkupil domačina obalnega mesta, kjer je kupil vilo, da jo je zapeljal v ljubezensko afero. Ta nezaslišana poteza naj bi v zakon vnesla ravnovesje, Vero pa je popolnoma potrla, zaradi česar razmišlja celo o samomoru.
Film je odmev in antipod francoskega novega vala, poln tehnik potujitve; igra je ohlajena do letargije, distancirana, halucinantna, kadri so dolgi, bodisi statični bodisi potujoči, skozi uro in pol pa film spremlja tudi nevrotična, poskočna, ponavljajoča se kitarska glasba s piskajočo flavto, ki naj bi predstavljala tisti srečni pol človeške družbe - zabavo ob morju, nekaj mediteranske blaznosti. Ker je glasba tako pogoltna, obstaja nevarnost, da izniči vsakršne užitke ob filmu, zato njegov ogled zahteva veliko mero koncentracije ali zmožnosti odmišljanja.
