Naslovna junakinja tokratne predstave je najstnica, ki skozi nelinearno pripoved pred gledalci razgrne svoj sanjski oziroma notranji svet. Lailo muči vprašanje, zakaj človek z leti ne sanja več letečih, se pravi lahkih in optimističnih sanj, in kaj mora storiti, da ne izgubi tovrstnih sanj. Osrednje vprašanje, ki se skozi Lailino zgodbo vleče kot rdeča nit, pa je zaradi načina izrisevanja strukture predstave (ta gradi predvsem na močni likovni in zvočni plati) lahko razumljeno tako metaforično kot tudi dobesedno.
Domiselno postavljena in dodelana scena uspe že na začetku ustvariti klavstrofobičen občutek biti-v-glavi-nekoga-drugega, k čemur veliko prispeva uvodna scena, ko gledalci skozi punčico očesa (veliko oko je nameščeno prav na sredino platna) "vstopijo" v notranji svet junakinje. H kompleksnosti Lailine intime in k sami živosti predstave veliko prida tudi pogosto prehajanje med živo in vnaprej posneto animacijo, ki je veliko več kot zgolj kulisa na ozadju odra. Določene scene (predvsem tiste, ki so projicirane na platno) nakazujejo, da so ustvarjalci do neke mere zares poskušali poustvariti atmosfero animiranih filmov Michaele Pavlátove, ki v svojem delu z vizualnimi metaforami, zbujanjem miselnih asociacij in pravšnjo dozo humorja ustvarja detajlirane observacije sveta na sledi velikanom animiranih filmov, kot sta na primer Jan Švankmajer in Jiri Trnka.
Predstava tako vseskozi gradi predvsem na vizualni plati, ki jo ves čas dopolnjuje in v veliki meri soustvarja glasba Milka Lazarja. Nastopajoči Martina Maurič Lazar in Polonca Kores ostajata tako kar nekako "v ozadju", saj tudi takrat, ko usmerjata dogajanje na odru, pustita sami sceni, glasbi ter zelo očitni igri svetlobe in senc, da ustvarjajo atmosfero Lailine zgodbe. Uprizoriti neulovljivost in spremenljivost intimnega sveta na odru ni lahka naloga, in čeprav je snovalcem predstave v veliki meri uspelo, bi lahko šli še malce dlje. Stvar, ki nekoliko zmoti, je namreč tekst oziroma Lailini samogovori (kratke, ne nujno povezane misli), ki kot da ne najdejo povsem svojega mesta v predstavi - po eni strani jih je premalo, da bi podali kaj bolj konkretnega, in po drugi strani preveč, da bi dopustili povsem prosto interpretacijo dogajanja na odru. Kljub temu je končni vtis predstave prepričljiv, k čemur prispevata predvsem močna in mestoma skorajda hipnotična vizualna in audio podoba, ki na odru poustvarita abstraktnost notranjega sveta Drugega.
