Z drugimi besedami to pomeni, da strokovnjaki zbore, ki so že zmagali v Arezzu, spremljajo še na njihovi nadaljnji poti in če v letu ali dveh storijo še kakšen bistven napredek ali premik v svojem razvoju, si prislužijo to nagrado. Do zdaj so to kronsko zborovsko priznanje podelili štirikrat; prvič so ga prejeli Dunajski dečki, drugič St. Jacob's Chamber Choir iz Stockholma z dirigentom Garyjem Gradenom, lani pa še Filipinski madrigalisti. Kot rečeno, četrta izdaja te nagrade gre v roke valovcem.

Od zmage do zmage

Omenjena nagrada je pravzaprav plod drugih že doseženih priznanj. Že po letu dni svojega delovanja, torej leta 2009, so se namreč valovci znašli ravno na 57. mednarodnem zborovskem tekmovanju v Arezzu ter prepričljivo zmagali v vseh štirih prijavljenih kategorijah, hkrati pa so osvojili še veliko nagrado tekmovanja. Nato so spomladi 2010 v Varni zmagali še na tekmovanju za veliko nagrado Evrope kot sploh prvi moški zbor v zgodovini.

Nagrado guidoneum podeljuje Fundacija Guido d'Arezzo (poimenovana po patru Guidu Areškem, ki velja za utemeljitelja moderne glasbene notacije), valovci pa jo bodo prejeli v času tamkajšnjega 59. zborovskega tekmovanja. Organizatorji so k nagradi pripisali, da so si jo prislužili za kakovostno umetniško delovanje in promocijo zborovske glasbe, ki jo je skupina povzdignila in ovrednotila, tudi s pomočjo njihovega tekmovanja. Organizatorji namreč niso skromni in menijo, da je določen zbor napredoval tudi po njihovi zaslugi oziroma da so za njegov uspeh soodgovorni. Vsekakor pa to nagrado podelijo zato, da odlične zbore še bolj spodbudijo.

Najstarejše zborovsko tekmovanje na svetu bo prihodnje leto praznovalo okroglih šestdeset let, medtem ko je recimo naše Mednarodno zborovsko tekmovanje Maribor, ki poteka hkrati ob Naši pesmi in ga organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, na sporedu bienalno od leta 2002 - z izjemo dveh zaporednih tekmovanj leta 2008 in 2009. Teden dni po Arezzu člane VAL že čaka tekmovanje v Aosti.

Dvigovanje zborovskega prahu

Pevci v VAL so pred tem kot študentje prepevali v različnih zborih (APZ Tone Tomšič ŠOU Ljubljana, Ave, Ljubljanski madrigalisti...), pozneje jih je pot vodila v različne poklice in življenjska obdobja. Toda ljubezen do petja je ostala, in sicer tako silovita, da je bila združitev najbolj zagrizenih zboristov le še vprašanje časa. Po zgledu ženskih kolegic, ki so se oblikovale v zbor ČarniCe, so si fantje zamislili VAL ter v hipu dvignili prah med poznavalci in ljubitelji zborovstva.

Lansko jesen so jih povabili na ugledni festival vokalne glasbe Polyfollia v Francijo, vabila pa še kar dežujejo. Zdaj v avgustu, recimo, nastopajo z Markom in Bernardo Fink. Ravno to nedeljo zvečer bodo nastopili v Marijini romarski cerkvi v Podgorjah na avstrijskem Koroškem, kjer se jim bo pridružila omenjena svetovno ugledna mezzosopranistka. V ponedeljek zvečer jih že čaka nastop na dvorišču župnišča sv. Petra v Radovljici; tokrat bodo v družbi zgolj z Markom Finkom, pa tudi s sopranistko Kristino Bitenc in pianistko Mojco Prus. Ravno v tej zasedbi nastopijo tudi nocoj v Marijini cerkvi na Repentaboru (Monrupino) v Italiji. V treh dneh torej trije koncerti v treh državah.

V svoj kurikulum bi morali lansko jesen zapisati tudi gostovanje v Tokiu, ki so ga zaradi potresa odpovedali, toda julija prihodnje leto so jih kot predstavnike Evrope povabili koncertirat na Svetovno zborovsko srečanje v Pekingu, kar pomeni, da bodo nastopili v novi operni stavbi, ki je nastala ob nedavnih olimpijskih igrah.

Brskanje po baroku

Zadnji njihov zelo odmeven projekt je bila julijska izvedba baročne opere Henryja Purcella Dido in Enej, ki so jo vsaj v takšni obliki in z našimi izvajalci - ter uglednimi glasbeniki iz tujine - sploh prvič izvedli v Sloveniji. Odlični obiski na gradu Mokrice, v Mestnem muzeju v Ljubljani in na dvorcu Zemono so le potrdili njihov entuziazem, da se da tudi brez denarja ustvarjati kakovostne opere. To je prvi del projekta, sicer pa nameravajo omenjeno opero v originalni zasedbi (torej z baročnimi inštrumenti in specialisti za baročno igranje iz tujine) ponoviti še prihodnjo pomlad, predvsem pa si Kuret želi, da bi tovrstno literaturo še nadaljevali; v mislih ima biserčke iz opusa Monteverdija.

Dido in Enej je bila izvorno napisana za šest inštrumentalistov in manjši zbor oziroma devet solistov. "Ob tem želimo promovirati naše mlade slovenske pevce, ki nikakor ne dobijo prostora na tem našem planetu, v tujini pa še manj, če jih v Sloveniji ne promoviramo. Veliko jih sicer odide študirat v tujino, kjer ostanejo. Kar nekaj pevcev, ki se ukvarjajo z baročnim oziroma opernim petjem, imamo recimo na Nizozemskem. In tisti, ki so sodelovali v našem projektu, so se vsi po vrsti zelo izkazali," je poudaril Kuret, ki tudi pravi, da imajo valovci ravno pravšnje glasove za takšno baročno glasbo. "To niso veliki glasovi za velike Verdijeve ali Wagnerjeve opere, vsi naši solisti izvirajo iz zborovstva, kar pravzaprav pomeni tudi, da se znajo prilagoditi in poslušati," meni Stojan Kuret. Manjše opere so zelo priročne, lahko bi bile na sporedu tudi po štiri hkrati, in bi lahko na primer z malo denarja pestrile sporede naših opernih hiš. V tujini je sploh trend obujanja baročnih oper.

Čas in dobra volja nastopajočih sta bistvena, zaslužka tako ali tako ni. "A vseeno se hecajo, da smo kot BBC Singers, ker imamo vsaka dva tedna nov program," se smeje predsednik valovcev dr. Mitja Kovač. Pevci so vsi po vrsti entuziasti, ves čas pa so tudi ustvarjalni, ko recimo brskajo za slovensko neizvedeno oziroma še neposneto glasbo za moški zbor. Pa četudi iz - za nekatere manj zanimivega - slovenskega čitalniškega obdobja, torej pred letom 1900, ko je kljub vsemu nastala vrsta kakovostnih in po krivici prezrtih pesmi (Leban, Volarič, Gerbič).