Amy je bila pač samo alkoholičarka, ki je rehabilitacijo trezno zavračala. Ali je bila v tem kaj drugačna od drugih "naših" in "vaših" herojev? Bila je, a zgolj v tem, da tega pač ni skrivala. Živela in umrla je na divji strani - poosebljala je Perfect Day Louja Reeda, zato so vsa post-mortem moraliziranja tistih, ki so dobro živeli na njen račun, čista tabloidna svinjarija. S svojim obnašanjem je namreč spomnila na vse heroje rock'n' rolla, ki so izgoreli v polnem sijaju. In vsi vemo, s kako izbranimi besedami danes pišemo o Jimiju Hendrixu, Brianu Jonesu, Janis Joplin, Sidu Viciousu in Billie Holiday. Amy Winehouse se pač ni pustila voditi, na žalost niti svojemu labilnemu razumu, kolikor ga je v zadnjem času sploh (še) ostalo.
Nenehna hoja po robu
Kar žalosti - in česar se je treba bati - je to, da bo Amy v splošni kulturi ostala zapisana zgolj kot vulgarna narkomanka in ne kot ena najbolj subverzivnih umetnic začetka 21. stoletja. Njena nonšalantnost in neodgovornost sta bili odsev radovednega duha in pripravljenosti, da svoj intimni svet deli z nami. Prav ta najstniška naivnost in izdano zaupanje sta jo večkrat pripeljala do skrajnega roba. A sprva je kazalo, da bo Amy to hojo obrnila sebi v prid.
Prvenec Frank je navduševal z iskrenostjo, vendar je bil album preplitko sondiran. "Vrnitev v črnino", album Back to Black, je pripravljala dolgo časa, kar se je izkazalo za odločilno potezo. V tem času se je vrnila k sebi - in k usodi posameznika oziroma tistega romantičnega junaka, ki ga je rock'n'roll slavil desetletja. Njen brat po zadetosti Mark Lanegan ga je našel v puščavi, Amy v asfaltni džungli. V osnovi je Back to Black arhaičen in strasten album brez katere koli "post" ali new-age navlake, kar ga pravzaprav dela modernega. Vsaka pesem deluje sama zase, a se izvrstno zlije v rustikalno atmosfero celote. Prepevajoč o lastnem notranjem peklu (Rehab, Addicted) je dala Amy novo dostojanstvo girl-soul glasbi šestdesetih let prejšnjega stoletja in velikim pevkam bluesa, začenši z Ello Fitzgerald in Sarah Vaughn. Vendar se nova heroina ni spraševala Will You Still Love Me Tomorrow (to je storila samo za potrebe filma Bridget Jones, kar je odgovor že sam po sebi), temveč je svojemu dragemu dala neposredno vedeti, da ga je prevarala (You Know I'm No Good). Šele danes - ob ponovnem poslušanju in vedenju - človek dobi občutek, da je na Back to Black prostora zgolj za eno temo: in to nista ne ljubezen ne življenje.
Uničujoča iskrenost
Od prve do zadnje pesmi nas nagovarja avtorica (!), ki se nekje v sebi zaveda, da se naslednji dan morda ne bo zbudila. Pripoveduje nam, naj se smrti ne bojimo nič manj kot življenja. Na videu za naslovno skladbo je ta "vudu" sentiment zabeležen tako prepričljivo, kot bi ga na svoje valje shranila oče in sin Lomax. To je tista fatalna privlačnost njene glasbe, ki je kanalizirala etiko in estetiko dekadence naše sprevržene civilizacije, ki se napaja ter obnavlja v seksualnih perverzijah in alkoholnih hlapih. V tem svetu Amy Winehouse v zadnjih letih ni počela nič razen tega, da je poskušala preživeti. Zbujala se je sama (Wake Up Alone) in z okolico delila svoje slabosti. Pri tem je bila brutalno in uničujoče iskrena. Njen razkošni "motown" glas, s katerim je prevetrila soul in jazz, je slabel, kar jo je še dodatno potrlo - dobil je barvo bluesa sodnega dne. So primeri, ko to štima, v njenem primeru ni.
Amy je svojih sedemindvajset let preživela kot poosebljena antijunakinja iz dram Williama Faulknerja. Njene pesmi so na eni strani žalostni sadovi zgrešenega življenja, na drugi pa nesmrtne stvaritve popularne glasbe. V teh trenutkih, ko se s pepelom posipajo množice, ki so še včeraj obsojale njeno razgibano življenje, edina iskrena zadušnica na njeni poti kamor koli že pa odpade na projekt Soulsavers s "survivorjem" Markom Laneganom na čelu: "Why am I so blind, with my eyes wide open? Trying to get my hands clean in dirty water..." (Revival).
