Analiza, ki jo je izvedel Inštitut za civilizacijo in kulturo, je del poskusov prečistiti vedenje in najti izhodišče za programsko zasnovo tega novega umetnostnega središča, kar bo nadalje pomagalo pri določitvi poslanstva in dejavnosti CSU v ustanovitvenem aktu. Eden od naslednjih korakov je namreč definicija javnega interesa, ki bi ga naj CSU zasledoval, s tem ko bo združil ključne funkcije na področjih vizualne umetnosti, oblikovanja in arhitekture, torej tista področja, ki jih imenujemo kreativne industrije v delu, ki se nanaša na vizualno produkcijo.
Prednosti in priložnosti
Izsledke analize je predstavila direktorica Inštituta za civilizacijo in kulturo Alja Brglez, za katero je CSU "pomemben in tudi prelomen projekt", saj vzpostavlja prelomno nove prakse. Ena izmed teh je široko vabljenje vseh potencialno zainteresiranih za sodelovanje, druga je vključenost v mednarodni mrežni projekt od samega začetka, tretja je odločitev za javno-zasebno partnerstvo, s katerim v našem okolju še nimamo mnogo izkušenj. Eno od znamenj prelomnosti projekta pa je tudi analiza, ki jo je inštitut opravil po naročilu MOL, saj so lahko njeni izsledki podlaga za komentarje in dopolnitve načrtov pred naslednjo fazo projekta.
Kot smo zapisali zgoraj, je analiza pregledala prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti nekaterih posameznih bistvenih vidikov projekta. Pri vprašanju, kako spadajo v ta prostor prav vizualne umetnosti, arhitektura in oblikovanje, so z analizo dognali, da je izbira dobra, saj prav ti trije vsebinski sklopi izrazito potrebujejo centralno mesto za predstavo produkcije in druženje, saj so področja že sedaj dinamična in tudi žanjejo uspehe, kot je povzela Brglezova.
"Pri vprašanju lokacije CSU skoraj ni mogoče najti šibke točke v odločitvi, da se nekdanjo tovarno uporabi v ta namen." Je del dediščine, ki si zasluži, da se jo ohrani, hkrati pa je del mesta, ki je postal v zadnjih letih zelo centralen, a se kot tak doslej ni obnašal. Analiza tako predpostavlja, da bo to celovita arhitekturno-urbanistična rešitev tega dela Ljubljane, prav s CSU pa bo Ljubljana udejanjila koncept ustvarjalnega mesta kot svoj razvojni model. Odprlo se bo tudi mestno središče, je povzela Brglezova, saj je mesto danes veliko širše kot v času, ko je tam, kjer je danes del mestnega središča, nastala tovarna koles. Nekdanji industrijski objekt bo končno integriran v strukturo najožjega mestnega središča, hkrati pa bo nadalje razvijal izrazito živahno rabo obeh nabrežij Ljubljanice. CSU bo tako podaljšano nabrežje s svojim poslanstvom še dodatno osmislil in poskrbel, da bo to umetnostno označena četrt.
Slabosti in nevarnosti
Za slabosti, ki se morda kažejo pri projektu, velja, da bo nanje odgovoril prav CSU in jih po predvidevanjih ukinil, je pojasnila Alja Brglez. Za področje kreativnih industrij na področju vizualne umetnosti namreč velja, da mu v Ljubljani manjka vsaj en velik produkcijski in razstavni prostor, kar pomeni, da jih javnost ni vajena in bo tako na preizkušnji tudi ambicioznost. Kot slabost se kaže dejstvo počasnih in togih postopkov za ureditev dokumentacije za izvedbo projekta ter manko dobrih praks z javno-zasebnimi partnerstvi, Brglezova pa je kot najverjetneje rešljiv problem omenila tudi občasna manjša nesoglasja sedanjih uporabnikov Roga s sosesko, mestno upravo in med seboj.
Za nevarnost v fazi ustanavljanja se kaže možnost, da projekt ne bi imel "srečne roke" pri izbiri prvih uporabnikov in upravljalcev, prav tako pa velja, da je vzpostavitev ustrezne strukture vodenja in upravljanja pomemben izziv za fazo delovanja. Kot nevarnosti se kažejo še morebitna nenatančno opredeljena pravila uporabe in sodelovanja, preveč tog programski načrt, ki ne bi zaznal sprotnih impulzov, in seveda možni finančni problemi.
