So kot češirške mačke, zavijejo in izginejo, še preden jih zagledaš. Ne utišajo jih niti na novo modne velike slušalke priklopljencev na iphone in podobna tehnična čudesa za izolacijo posameznika v množici, za njegovo psevdoindividualizacijo. Saj so vse stalno naokrog - afriške, karibske, latinskoameriške, evropske, azijske, avstralske in "domače", severnoameriške. Jih je sploh treba kontinentalizirati in naprej drobiti na regionalne, nacionalne, mestne, lokalne? Vsak v glasbenem poslu world music vam bo seveda odgovoril z emfatičnim "ja". Tudi poslušalcem ne gine to razkosavanje muzik na prekate in njim pripete zvoke, posebne glasbene poteze. Godbe smo se naučili lepiti na kulture in jim poiskati lokalizirane vire. Od te sonične geografije živita etnomuzikologija in glasbena industrija. To nič ne pove o ljudeh, ki jih rabijo in jim nekaj pomenijo.
Rajajoče vzdušje
Moj najljubši izvajalec world music zadnjih dveh mesecev je starejši gospod, sodeč po njegovem "merci" za skromen denarni priliv je zahodni Afričan. Redno igra na električno ojačano koro in poje na dolgem prehodu podzemne postaje na aveniji Atlantic. Med drvenjem teles in truščem raztelešenih glasov iz zvočnikov, ki "obveščajo" in "usmerjajo" potnike, že na daleč takoj zaslišiš predirni, nežni visok nazalni glas, padajočo melodijo, ki jo na strunah te harfe-brenkala ubirajo mični prsti. Njegov repertoar ni razkošen, trije, štirje napevi, a z milino se vsaj za hip dotakne marsikoga. Ob njem postanejo objestni črnski mladci iz Bedford-Stuyvesanta, hasidski jud v strogi opravi, mlada Japonka, obložena z vrečkami modnih znamk. Tako nenavadno miren, drobno človeški je proti vsem, ki lovimo vozne rede.
Tudi Ballaké Sissoko igra na koro. Je mednarodno priznani mojster tega glasbila. V duetu s francoskim čelistom Vincentom Segalom je na odru v pritlični dvorani predstavil tisto, kar so organizatorji imenovali nova komorna glasba, prežemanje afriške tradicije in evropskih klasičnih korenin. Kako pretenciozno in hegemonistično proti prizemljeni muziki dveh strunarjev, kjer celo violončelo lahko zagode bolj zrnato od preobremenjene kodirane apoliničnosti. Saj ne, da je ni bilo, klasikom se poznajo leta discipliniranja, a tudi koristi so ji podvrženi, le da je drugačnega reda.
GlobalFest v prostorih slovite plesne in koncertne dvorane Webster sploh ni izpadel slabo. Po povprečju festivalskih jazzarij dan prej je izgledal živ, veselo poln, godbeno pretkan in odkrito rajajoč. Na treh različno velikih odrih se je v petih urah zvrstilo 13 skupin, v veliki dvorani so nastopale večje in odmevnejše zasedbe. Poslušalec je lahko izbiral, ali se igrati flaneurja in begati iz velike dvorane do kleti z malim odrom ali obstati na enem mestu. Afričani so zasedli oder v foajeju, med njimi simpatični Dakarčan Yoro Ndiaye z mbalaxom malo na prvo žogo in pa kitarist stare kongovske rumbe Diblo Dibala, ki je s skupino podaril enega boljših žurov, predvsem krasno kitarsko tkanje, zaradi katerega iz glasbenega spomina težko preženemo afriške kitariste. Solidno so se predstavili tudi godci iz Radžastana s spektakularno plesalko, kitarist Aurelio z mehko terasasto godbo Garufinčanov (v dobrem pomenu) iz Hondurasa, Orquestra Contemporanea de Olinda iz brazilskega Pernambuca s sledmi neposrednosti in zagonetnosti mangue beata, kubanski tolkalec Pedrito Martinez z jazz skupino, Brooklynčani Red Baraat s funkovsko pleh bando, ki razigrano razbija ritme bhangre, egiptovsko-ameriška zasedba Zikrayat z intepretacijo lahke muzike iz zlatih let egiptovske kinematografije ter moderna perujska afronaveza Nova Lima z mojstrom cajona Cotitom na čelu (iz skupine Susane Baca).
Latinskoameriška presenečenja
Toda staro stavbo, ki je v svoji stoletni zgodovini marsikaj prestala, so zares stresli ali pa vsaj presenetili muzikantje iz haitijske prestolnice Port-au-Prince in iz kolumbijske Bogote. RAM ni nov bend, vodi ga (nerodno povprečen) pevec in aranžer Richard A. Morse, bel kot kost in vpadljivo ironično oblečen kot star plantažnik, ki pa je okoli sebe zbral tolkalsko baterijo, električni bend in vse, kar je dala sodobna mizik rasin, znanilka sprememb pred leti, ko so na Haitiju vrgli diktaturo, z angažiranimi besedili v kreolščini, silovitostjo enotonskih tromb iz karnevalskih sprevodov rara, tolkalsko poliritmijo.
Zadnje vesti, da je Bogota izjemno vitalno godbeno mesto, je potrdila mlada skupina La-33 z udarno vihravostjo trde salse, jazzovskih aranžmajev in bopovskih solov ter težkim rockovskim zvokom, vključno z novatorsko reggae-salsa priredbo Roxanne benda The Police. Festival world music gre v tem mestu godb sveta celo skozi, a, glej ga zlomka, ne brez finančne podpore francoskega kulturnega centra, ki predstavlja frankofone Afričane.
Vrhunec večera ima za podpisanega tudi po svoje opraviti z godbo. Po koncertu Haitijcev ugledam nekam znan obraz, starejšemu gospodu, vidno očaranemu nad njihovo godbo, odprem vrata v mrzlo noč, nekaj mencam in končno po šolarsko zamomljam: "Lahko noč, gospod Taylor." Cecil Taylor pa: "Hvala lepa vam za krasen večer." Sam pa za njim zmedeno ponavljam: "Hvala, hvala vam…," in ob čudovitem nesporazumu mislim na vse, kar je pianist pianistov dal svetu glasbe.
