Črv in bolezen sta bila prepovedana

ctavian Soviany: Kot spremljevalec dogajanja in predavatelj literature lahko rečem, da je romunska literarna produkcija zelo dobra, težave pa imamo z izdajanjem založbe se domačih avtorjev otepajo, naklade so nizke, honorarji sramotni. (Foto: Alenka Vesenjak)

Vaše pesmi iz zbirke Veliki ljudje revolucije, ki govorijo o komunističnih politikih in ideologih, so nasmejale predvsem nas, ki smo socializem izkusili. A manjkal je Ceausescu, tudi Tito. Ste se lotili tudi njiju?

Ne, o Ceausescuju ne bi mogel pisati, preveč ga sovražim, o Titu pa bi lahko in prav to mi je prišlo na misel, ko sem potoval sem, v Slovenijo, na Vilenico. Navsezadnje sem se prostora bivše Jugoslavije loteval tudi v romanu Besedila iz Črne gore. Sploh pa imam Tita v lepem spominu, kot otrok sem mu mahal, ko je s Ceausescujem obiskal moj rodni Brasov. Lepo je bilo, a ne, vse tisto mahanje? (Smeh.)

Lepo, res. Toda, ali Stalina sovražite kaj manj? Hočem reči, ali ni bilo mahanje Stalinu enako mahanju Ceausescuju? Ni bil sovjetski socializem enako zatiralski kot romunski?

Nikakor, romunski je bil hujši, bolj sadističen.

Vaša prva pesniška zbirka, Vajeništvo pri starem alkimistu, je izšla še v železnih časih. Ste imeli težave?

Da, precejšnje. Romunska cenzura je imela namreč spisek prepovedanih besed, na primer besed, kot so "črv", "mrakobno", "bolezen"… Naloga poezije je bila namreč buditeljska, te besede pa so napeljevale na malodušnost, zato mi jih je cenzor prečrtal, tako da je od pesmi ostalo le malo. Šele po revoluciji so te besede spet smele na papir.

Kakšen je po vašem položaj romunske književnosti? Tisto, kar pride do nas, Dumitru Tepeneag, Nora Juga, Florin Lazarescu, Ana Blandiana, je izvrstno.

Kot spremljevalec dogajanja in predavatelj literature lahko rečem, da je romunska produkcija zelo dobra, in to tako prozna kot pesniška. Težave pa imamo z izdajanjem, založbe se domačih avtorjev otepajo, naklade so nizke, honorarji sramotni. Da o kakšnem pesniškem festivalu, kot je ta v Lipici, ne govorim. V Romuniji nimamo niti enega, vi pa menda kar sedem.

Kaj pa menite o vaši nekdanji sonarodnjakinji Herti Müller, ki je lani prejela Nobelovo nagrado?

Njene knjige poznam, bral sem jih že prej in zdijo se mi dobre, četudi po mojem mnenju obstaja vrsta boljših. Mislim, da so jo nagradili, ker je njena književnost na zahodu pomenila pomembno informacijo o stvareh, ki so se dogajale pri nas, a se večini tam o njih ni niti sanjalo. Ta informativni del je ob političnem tehtanju, komu dati nagrado, vedno pomemben.

rosa luxemburg.

Govorili so,da ni naloga ženske,da bi pisala dolgočasne brošureo razrednem boju.

Dolgo sem živela samamed njihovimi dolgimizarotniškimi bradami,ki so pred pepelniki, polnimi ogorkov,govorile o socializmu.

Drugi so me umorili,ker sem bila ženska,ne zato, ker sem bila komunistka.Včasih mi uspeiz ust odstraniti zemljoin šepetaje prepevati Internacionalo.

(Iz zbirke Veliki ljudje revolucije, prevedel Aleš Mustar)

josip visarionovič stalin.

Naučil sem vas,

kaj sta strah in nemoč,

in se spremenil v pepel.

Bil sem človek iz jekla,

močan kot sovjetski kombajn,

in se spremenil v pepel

z razširjenimi rokami kot vesli iz kosti.

Zdaj se me

nihče več ne boji,

zaman jim govorim,

da sem bil jaz stalin,

da so preproste ženske držale mojo sliko kot

Evangelij.

O, Bog,

koliko krvi sem prelil zaman.

(Iz zbirke Veliki ljudje revolucije, prevedel Aleš Mustar)