Skupinsko ali kolektivno pisanje je torej videti takole: nekaj udeležencev, nekaj papirja, kemični svinčniki, skupaj določeni liki ("Najbolje, da jih je več, da imamo akcijo in dialoge," pravi voditeljica delavnice Tea Hvala), eventualna določitev prostora in časa ter seveda - sok in smokiji! Nato pa sprint: peščeno uro obrnemo na glavo, zaženemo štoparico na mobitelu ali konzultiramo klasično ročno uro vsak udeleženec ima 15 minut časa za razmislek, pridobitev ideje in izpeljavo. Stop! Papir podamo v krogu naprej in vsak izmed prisotnih nadaljuje zgodbo, ki jo je začel nekdo drug. Znova 15 minut in - stop! In tako naprej, dokler se vsak ne dotakne vsake zgodbe. Končni rezultat: kolikor udeležencev, toliko zgodb, znotraj vsake pa različne pisave, predstave in ambicije.

Fantastični novi svet

Delavnico vodi Tea Hvala, aktivistka in teoretičarka, znana tudi kot ena izmed soorganizatork festivala Rdeče zore. S pisateljskimi kolektivi že ima nekaj izkušenj, dirigirala jim je med drugim na festivalu Ladyfest v Amsterdamu, konferenci Civilmedia v Salzburgu ter na srečanju London Zine Symposium v britanski prestolnici. Svoje delavnice imenuje "drugi svetovi", toda raje ima angleško različico, "in other wor(l)ds", najbrž zato, ker vključuje idejo, da je z drugačno besedo možno ustvariti tudi drugačen svet.

Drugačen svet? Torej znanstvenofantastičen-feminističen-queer svet? Kakšna definicija bi najbrž prišla prav. Tudi zato se vsaka delavnica začne s polurno razpravo in predstavitvijo pojmov. Torej, kako skupaj sodita in hodita queer - teorija, ki o spolu ter spolnih in življenjskih praksah govori onstran moško/žensko in hetero/homoseksualne dvojice in znanstvena fantastika (ZF), žanr, ki ga poznamo po vesoljcih, robotih, kiborgih in spekulativnih, a pogosto preroških tehnoloških in znanstvenih pogruntavščinah?

"Žanr znanstvene fantastike je težko definirati, še posebno odkar se je z 'novim valom' v 60. letih prejšnjega stoletja fokusiral nazaj na Zemljo," pojasnjuje Hvala. Avtorji novega vala so se ukvarjali z družbenim sistemom, jezikom, kulturo in spolom, ZF pa je ostal metafora za prestop v novi svet, kjer se razvijajo ideje, ki še ne obstajajo - toda zdaj na področju družbe in ne več samo tehnologije.

Na področju spolov je led prebila ena najbolj cenjenih ZF avtoric Ursula Le Guin. V delu Leva roka teme iz leta 1969 je ustvarila brezspolno družbo androginov, ki se jim genitalije pojavijo enkrat mesečno, ko pridejo v kemmer, nekakšno vesoljsko različico "parjenja", v katerem pa je nenavadno to, da se vsaka oseba spolno vsakokrat oblikuje drugače, enkrat kot ženska, drugič kot moški, enkrat je oplojen(a), drugič oplodi. Po poti novih, fluidnih spolnih kategorij so nato nadaljevali tudi drugi, na primer Octavia E. Butler, najbrž edina temnopolta avtorica v znanstvenofantastičnem kanonu, ki je v trilogiji Lilith's brood (Lilitin zarod) predstavila tretji spol, ooloi, ki se ga da križati s človekom in dobiti nekaj čisto novega zunaj moško-ženske tipizacije.

Popularen motiv množenja spolov se je razpasel vse do Tritona kontroverznega Samuela Delanya, pornografa in gej aktivista, ki je (že ironično) popisoval ljudi s popolnoma zamenljivimi identitetami, ki spreminjajo spole, videz in druge značilnosti do same onemoglosti, kot bi manično nakupovali nove in nove (pre)obleke. Inovacije pa so zajele tudi raven jezika: prva jih je temeljito razstrelila znamenita francoska lezbična teoretičarka Monique Wittig v Les Guérilleres (Gverilke), kjer ženske, skupaj z nekaterimi mladeniči, pometejo moške z Zemlje, nato pa v skladu s tezo, da so meje našega jezika meje našega sveta, redefinirajo svoje jezikovno in družbeno okolje. Wittig tako odkloni moški "nevtralni" zaimek "oni" (ils) in vzpostavi ženskega (elles), svojo amazonsko utopijo pa opiše s pomočjo raztrganih pripovednih drobcev, ki ne omogočajo identifikacije ene stabilne spolne ali družbene pozicije.

In to še ni vse! Tukaj so še ženski planeti in različni razlogi moškega izginjanja (izberite svojega: kuga, vojna ali biološka anomalija!), paralelni svetovi, lezbični planeti, kot je kultni Whileaway Joanne Russ, pa nenehni moško-ženski spopadi, seks z vesoljci ali/in med vesoljci - telesen, umen ali nekje vmes, futuristične družbe mešanih spolov, bitij, materialnih stanj in dimenzij - variacij je neskončno!

Slastna trupla nezavednega

"Znotraj queer znanstvene fantastike je bilo že marsikaj narejenega in gotovo je treba še kaj narediti, toda nihče ne pričakuje, da bomo znotraj tako naključnih situacij, kot so delavnice, prišli do velikih literarnih premikov," pojasnjuje Tea Hvala. Glavni smisel in namen delavnic je eksperimentiranje, nekakšen literarni "jam session", igra z besedami in užitek v kreativni interakciji, od katere bodo največ odnesli udeleženci sami. Seveda pa je neki bonus tudi ozaveščanje in samoodkrivanje, saj pri kolektivnem pisanju včasih pride do zelo nepredvidljivih situacij, je mogoče zaključiti iz izkušenj voditeljice.

Opisana metoda kolektivnega pisanja namreč izhaja od nadrealistov, ki so jo imenovali "slastno trupelce" kar je izraz, ki se je pojavil med enim izmed njihovih pesniških eksperimentov, v katerem so udeleženci dodajali stihe, ne da bi vedeli, kaj je napisal predhodnik. Takšna tehnika jim je služila kot vmesna postaja do avtomatske pisave, pri kateri naj bi avtor "izklopil možgane" in zavestno kontrolo. "Ideja je zanimiva, a spet nekoliko preveč velikopotezna za naše delavnice," meni Hvala, "toda podzavestnih tokov, ki se pri kolektivnem pisanju aktivirajo, vseeno ne gre zanemariti."

O nezavednem, pripoveduje Hvala, lahko govorimo na primer tedaj, ko se nam na queerovskih festivalih zapišejo spolno stereotipne ali politično nekorektne situacije. Tako se na primer pojavljajo motivi ujetnic ali drugače podrejenih ženskih likov, seksualnih fantazij o podrejanju, zdolgočasenih vesoljskih gospodinj in preveč pridnih punc, zlorabe in spolnega nasilja. "Skratka, vse tisto, kar bi izobražene in ozaveščene feministke, lezbijke, biseksualke, queeri in drugi izobčenci v svojem snovanju drugačnih, boljših svetov želeli preseči. A izkaže se, da se je tudi v ZF, ne samo v teoriji in vsakdanjih bojih, težko, a nujno spopadati s tukajšnjo, otipljivo resničnostjo, ki je paternalistična, seksistična in neredko odkrito sovražna. Razlog, da na delavnicah vse to privre na dan 'brez cenzure', gre najbrž iskati v sami formi, v ostri časovni omejitvi, zaradi katere se vsega napisanega ne da povsem nadzirati," razmišlja Tea Hvala.

In kaj se je prejšnjo soboto zapisalo na delavnici pred Škratovo čitalnico? V glavnih vlogah so nastopili Smola (500 let stara inteligentna tekočina), Črvuza (meduza, ki je kače zamenjala za črvičke), klošar Joža in bambusovo drevo, pod katerim so se omenjeni zbrali. Zgodbe: nekatere smešne in nepovezane, druge smiselne, a nekorektne, potem fantastične, toda ne znanstvene, pa anarhistične in komične; v enih so matične plošče, vmesniki in biomehanične strukture z nelinearnimi semantičnimi kodi, v drugih sentimentalne ljubezenske scene. To se zgodi, ko se pet udeležencev, pet glasov in pisav, različnih in raznolikih identitet, zlije v veselo neenoten, a prijateljsko združen tok. Lahko jih preberete na blogu organizatorke Tee Hvala, lahko jih spreminjate, nadaljujete, kopirate in delite naokrog, tiskate in porišete - kar hočete. Kolektivno pisanje je način, kako se igrati in staviti na interakcijo z ljudmi, pravi Hvala, in če naš svet določajo termini, kot so individualizem, avtorstvo in avtorske pravice, potem je to zares tudi majhen način za spreminjanje sveta.