Ali drugače: govori o začetkih nekega pohlepa, ki je postal gonilo kapitalizma, o vzniku ideologije, ki se - kot vsaka - prične sesuvati, ko preseže svoje meje. Vse skupaj pa je povezano v nadvse privlačno in "bralcu prijazno" fabulo.

Do romana Nemška loterija v svojem pisanju še niste šli nazaj v čas pred vašim rojstvom, poleg tega je pripovedovalec - česar prej tudi še nismo zasledili - v starčevskih letih. Sicer se vrača v svojo mladost, pa vendar: daljna zgodovina in starec. Kaj se dogaja z vami?

(Smeh.) Stvar je zelo pragmatična. Za konstrukt, kakršen je bila Nemška loterija, potrebuješ zaprto državo. Kot prva možnost se je pokazalo Sarajevo v času, ko je bilo obkoljeno. Toda ni se mi zdelo pošteno, da bi to počel.

Zakaj?

To bo zvenelo popolnoma neumno. Ko sem prek medijev spremljal tisto vojno, sem pogosto dobil idejo za kakšno zgodbo. Toda če bi to storil, bi se počutil kot mrhovinar. Rekel sem si, tam je dovolj ljudi, ki bodo pisali te zgodbe. In so jih, in jih še. Pa vendar sem potreboval zaprto državo. Ljudje smo narejeni tako, da radi dosežemo cilj s čim manj dela. Za filmski scenarij Paloma Negra in za roman, ki ga bom, upam, nekoč napisal, sem dobro preštudiral Jugoslavijo iz leta 1950. Potem sem si rekel, poglej, poglej, saj to je to, naštudiran imam čas, ki se prilega v zgodbo o Nemški loteriji.

Nekoč ste omenili, da ste bili dve leti poštar, tako kot vaš junak iz tega romana. To dejansko drži?

Da, v smislu, da sem v gimnaziji dvoje počitnic, torej dve poletji delal kot poštar. Takrat sem videl, kako je to. Dejansko sem nekemu gospodu nosil srečke Nemške loterije. (Smeh.) Res!

Za vašimi članki, zgodbami, romani vedno stoji neka močna ideja, ki izhaja iz potrebe po določitvi realnosti. Če je zadeva dobro napisana, pri leposlovju pravzaprav ne opazimo, katera ideja je to bila. Zato bom vprašala prav to: katera ideja je bila gonilo romana Nemška loterija?

Moje otroštvo, čas, ko se razvije največ nevronskih povezav, je bilo boj za realnost (v več intervjujih je na to temo Mazzini že govoril o versko blazni babici, ki je videla stvari, ki jih ni bilo, in o mami, ki je imela ljubimca, za katerega je trdila, da ne obstaja, op. p.). Zamislil sem si junaka v ranih mladostniških letih, ki je prišel iz nekega hermetično zaprtega okolja, kot je na primer tudi sirotišnica. V socialističnih sirotišnicah po drugi svetovni vojni so otroke vzgajali z ideologijo, zato so bili odtrgani od realnosti. Ta junak pride v neki svet, ki ga začne obračati po svoje. Po vseh pravilih bi moral na koncu spregledati. Potem pa sem pomislil - kaj če ne bi nikoli spregledal? (Smeh.)

Med drugim je v romanu tudi precej močnih stališč o odnosu ali o razlikah med moškimi in ženskami, o področju, ki vam ni tuje. Eden izmed sklepov, h katerim napeljuje roman, je tudi tista stara modrost, da za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska.

Nedvomno. Ta ženska potrebuje moškega, ker so pač takšni časi, čeprav bi Nemško loterijo sicer tudi sama lahko dobro peljala. Po drugi strani pa imamo moški to ekstenzijo, da je vse po principu "udari na veliko".

Po vaši teoriji delovanja ženske bi lahko ta neko idejo uresničevala samo zelo na drobno.

Ja, nihče ne bi opazil.

Razlaga, zakaj je tako, je precej zanimiva...

(Smeh.) A mislite na to, ko sem napisal, da lahko ženske obvladajo le številko, ki je enaka tisti, kolikor otrok so sposobne roditi?

Da. (Smeh.) Pojdiva dalje: roman Nemška loterija je med drugim tudi roman o pohlepu. Kaj je po vašem gonilo pohlepa, od kod izvira?

Najbrž je to precej kompleksna mešanica vzrokov. Ujeli ste me nepripravljenega. Pisal sem roman o pohlepu, toda nikoli nisem pomislil, da bi šel brat strokovno literaturo o tem. Med ustvarjanjem umetniškega dela je bolje, da ne greš predaleč s teorijo, preveriš samo dejstva. Nedvomno pa drži, da so naši možgani narejeni tako, da neprestano skenirajo okolico za novostmi. Če dolgo ni nobene novosti, si jo morajo izmisliti. Na tem temelji ves svet, ves kapitalizem, moda, novi modeli in tako naprej. Druga stvar pa je, da smo narejeni za situacije pomanjkanja. Štiristo tisoč generacij doslej je ves čas živelo v pomanjkanju. In ko nekaj vidiš, boš to tudi zagrabil.

Morda se zelo dober opis tega, o čemer govoriva, skriva v stavku iz romana, ki gre nekako takole: V revščini nimaš niti enega predmeta, ki bi služil samo enemu namenu.

Ampak je en predmet za več stvari. Res je. Zdaj se strinjam sam s sabo. (Smeh.) V neki zelo revni družbi se pohlep na določeni ravni ustavi. Ekstremna bogastva nastanejo, kjer je ta meja višja.

Nekoč sem videla prispevek o hollywoodskem paru, ki je tekmoval, kdo od njiju bo do konca ulice zapravil več. Prijateljica je to komentirala takole: "Na koncu ulice bi ju pričakala s kijem!"

Ja, ali pa intervju z Johnom Travolto v Playboyu njega bi jaz tepel! Ves čas razlaga, kako on zbira letala. Kako ima dvajset potniških letal, zdaj si bo kupil še enega. Budala! Namesto enega letala bi ustanovil sklad za mlade igralce ali kar koli drugega. Na neki točki moraš egoizem preseči v družbeno koristnost, drugače postaneš bizarna pojava. Travolta ima očitno to točko malo visoko nameščeno.

Pojdiva nazaj k romanu, k njegovi formi. Ker je izjemno kratek, šteje nekoliko več kot 140 strani, ob branju pomisliš, če je bila morda to najprej kratka zgodba, ki je prerasla svoje okvirje? Ali to ali pa gre za zelo prečiščeno idejo - fabulativno je roman namreč precej preprost in bralcu prijazen.

Gre za prečiščenost, nisem hotel dolgoveziti, res ne. Imam veliko idej in malo časa za pisanje, zato ne bi nečesa daljšal samo zato, da bi bila knjiga debelejša.

Mimogrede: je avtorski honorar višji, če je knjiga debelejša?

Je, ja. Pri nas plačujejo na znak. Za Nemško loterijo sem vzel formo ameriškega črnega romana in ven je dejansko prišla neka takšna dolžina, kakršno so imeli takrat ti romani.

Boste ta roman prav tako kot nekatere druge predelali v filmski scenarij? Zgodba je že filmska.

Osnovna ideja je bila, da bi to bil filmski scenarij. Dolgo sem o tej zgodbi razmišljal kot o filmu. Toda, saj vidite, kakšna je situacija. Filmski sklad pač dela, kar dela, oziroma ne dela, TV Slovenija pa… No, takšne bedarije, kot jo lahko na TV Slovenija vidiš kot film, nisem sposoben napisati, niti če bi se trudil.

A ob to gre pristavek "hvala bogu"?

No, to je znak, da sem odnehal. Če ne gre s scenarijem, bo pač roman. Ta roman dobi neke svoje bralce, ima agentko v Ameriki, ima neko svoje življenje. Neposneti film pa je le še ena datoteka na disku.

Še to: zakaj se vse velike ideje, tako kot ideja o Nemški loteriji, na koncu sfižijo?

Ker gredo prek svoje meje. Lahko ponudim primer japonskih borilnih mojstrov: nisi mojster, ko nekoga premlatiš kot vola. Mojster si, ko si se sposoben ustaviti in ga ne premlatiti kot vola! In ker se te ideje ne ustavijo na točki svoje realne meje, jim ostane pretiravanje in propad.

To je podobno tistemu pravilu, da se je treba umakniti, ko si na vrhuncu.

Že res, toda... Kdo bo ocenil, kdaj si na vrhuncu?