Še kot študent je leta 1982 debitiral z režijo udarne predstave Razredni sovražnik Nigela Williamsa, danes pa njegov režijski opus obsega okoli 80 predstav, šest oper in celovečerni film Lajf.

V ljubljanski Drami ste nazadnje delali leta 1999, ko ste režirali komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Kar pa ni bila ne vaša prva ne zadnja režija tega Linhartovega komada: pravzaprav je Linhart na seznamu vaših gledaliških predstav takoj za Shakespearom. Ali gre za kakšno posebno afiniteto?

Ko sem se prvič lotil Linharta, leta 1994 v celjskem gledališču, sem si rekel, da bom naredil šest predstav, celo serijo različnih Matičkov. Doslej sem naredil štiri. V prvi, torej celjski predstavi, sem poskušal prevrednotiti lik Matička: to ni bil več nekakšen arijski blond tip sicer navihanega, a poštenega junaka, kakršnega smo si sposodili iz nemškega teatra, ampak je bil "en Cigan", zvijačen, zahrbten in nevaren, zato je tudi konflikt z baronom potekal na bolj brutalni ravni. Potem sem tukaj v ljubljanski Drami delal "meščanskega" Matička, kjer sta bila Matiček in baron nekako izenačena, oba sta bila namreč meščana. Ta predstava je pač nastala v času naše "meščanske revolucije". V tretji, tržaški predstavi je bil baron Italijan, Matiček pa Slovenec. Toda tega Matička so kljub velikemu uspehu kmalu umaknili iz programa, ker je tedanji umetniški vodja gledališča z nadnapisi v italijanščini hotel privabiti tudi italijnasko občinstvo, toda nekaterim zamejskim velmožem to ni bilo všeč, češ da mi že ne bomo delali teatra za Italijane, potem pa so menda tudi učiteljice dijakom odsvetovale ogled te predstave, ker da je "nespodobna". Tako se je gledališče v Trstu, ki ima vlogo mostu med dvema kulturama, spet enkrat spremenilo v zid med obema kulturama.

Sicer pa imate prav, obstaja neka afiniteta, Linhart mi je zelo ljub, ker se mi zdi pravi vodnjak inspiracije. Saj je res, da med Beaumarchaisevim Figarom in Linhartovim Matičkom ni zelo veliko razlik, zato pa obstajajo neki drobni, vendar pomembni premiki, tako v dramaturgiji kot v pojmovanju jezika, predvsem pa v realizmu. Linhart je hotel dokazati, da je slovenski jezik sposoben najsubtilnejših psiholoških nians. Odtod realizem v psihologiji in živost jezika, ki preseneča še danes... Obstajajo avtorji, pri katerih se zgodi ta alkimija: ko igralci spregovorijo njihove besede, oder zavrvi od življenja. Večinoma so to avtorji, ki so bili tudi sami igralci. Čehov je bil v mladih letih menda neverjetno talentiran komik.

Vaš prvi Čehov so bile Tri sestre v mariborskem gledališču pred več kot 20 leti. Ampak tale Platonov, to je nekaj povsem drugega, kot da to ni Čehov…

Prav to je Čehov. On je ves čas poudarjal, da so njegove igre večinoma komedije in vodvili. Tega seveda ne smemo razumeti čisto dobesedno. Gibljejo se, tako kot življenje samo, ves čas na meji komičnega in tragičnega, vzvišenega in banalnega, temnega in svetlega. Sicer pa je imel Čehov sploh probleme s svojimi dramami. Tudi sam ni bil zadovoljen z njihovimi uprizoritvami. Njegovo prvo dramo, Platonov, so sploh zavrnili, vendar so bile tudi uprizoritve njegovih iger precej neuspešne. Šele Stanislavski je znal pokazati, da gre tu za neko povsem novo dramaturgijo, nov način gledališkega razmišljanja, a vseeno niti on ni imel smisla za bistvo čehovljanske komike. In bil je sentimentalen, kar je Čehov preziral. Čeprav velja, da je Platonova Čehov zavrgel - 20 let po njegovi smrti so našli izvod rokopisa brez naslova v nekem sefu - obstajajo indici, da se je še pogosto vračal k njemu in ga predeloval.

Toda Platonova je napisal še zelo mlad, pri 18 ali 19 letih; ali je nemara v tem vir prav osupljive eruptivnosti in energičnosti te njegove igre?

Ti vaši pridevniki so verjetno pod vtisom gledališke vaje, ki ste jo videli. Tako smo Platonova pač mi brali in interpretirali. Res je, da se v njegovih igrah ves čas soočajo s smrtjo in z ničem, vendar te igre vrvijo od življenja.

Vseeno se mi zdi, da bo za občinstvo, ki pozna Čehova predvsem po predstavah Treh sester ali Češnjevega vrta, tale Platonov malce osupljiv.

Me veseli, če bo, saj sem hotel pokazati prav to, da je ta običaj uprizarjanja Čehova napol zasanjano in nekam odsotno, kot da bi bili vsi na pomirjevalih sicer povsem legitimen, ampak po mojem do avtorja krivičen.

V tem liku Platonova je res nekaj bizarnega: tip je že poročen in ni videti, da bi ga druge ženske kaj dosti zanimale, a je prav za vse ženske v igri neverjeten magnet, čeprav deluje kot kakšen nevrotik.

Še preden sem se prav poglobil v stvar, sem v Platonovu videl oris usode intelektualca v nekem provincialnem okolju, v katerem ne more realizirati svojih idej in svoje kritičnosti. In ko postopoma popušča glede svojega idealizma in se pogreza v neaktivnost, postaja vse bolj jalov in neke vrste prazen prostor. In zdi se, da je Platonov prav kot takšen prazen prostor ali neka površina postal neke vrste zaslon, na katerega so vse te ženske projicirale svoje sanje.

Vendar se mi zdi, da se odlikuje tudi z neko potezo modernega lika - namreč z avtorefleksivnostjo: res je videti, kako hoče biti kritičen do družbene elite v tisti ruski provinci, obenem pa premore zadostno mero samokritičnosti, ki mu daje vedeti, da tudi sam ni ravno kakšen biser.

Natanko tako, prav zaradi avtorefleksivnosti je Platonov moderen lik. Ta drama Čehova je res zelo zanimiva. Na eni strani se navezuje na dediščino starinskega romantičnega teatra s tipiziranimi liki, na drugi in obenem pa v sami igri o Platonovu govorijo kot o junaku romana, ki še ni napisan: se pravi, je lik, junak prihodnosti. In dejansko se je pojavil šele v modernem romanu, v katerem junak ni več kakšen nosilec akcije, marveč je ujet v razmišljanja o sebi, v reševanju tega puzzla, kar je on sam. Skratka, tale Platonov je prav hibridna zadeva, ki sega tako v preteklost kot v prihodnost.

In če vzamemo, malo shematsko, da vdova po generalu Platonova mami v čutnost, mlada in meščanska Sofja pa mu ponuja tako rekoč idealno ljubezen, vidimo, da Platonov niti tega dualizma noče sprejeti.

Res je oziroma ga sprejme in obenem zavrača prav zato, ker čuti, da bi s tem bolj ustregel ženskim željam kakor pa svoji želji po svobodi, s katero pa ne ve, kaj bi počel.

Kar naprej govoriva o Platonovu, kot da bi bil res glavni lik…

Platonov kot glavni lik je na neki način prazen prostor. Sicer pa izvirni naslov drame tudi ni bil Platonov, tako so igro naslovili pozneje. Tudi sam sem že razmišljal o tem, da bi predstavo naslovili drugače. Vsekakor pa je zanimivo in značilno, da so to igro našli brez naslova. Platonov je nekakšno skladišče, iz katerega je Čehov potegnil like vseh svojih poznejših iger.

Prvo dejanje je nekakšen sociološki prerez, potem pa nastopijo povsem druge silnice. Toda tako kostumografija kot scenografija sta videti bolj sodobni kot pa kakšni zgodovinski rekonstrukciji.

Ta prvi prizor je nekakšna fotografija idiličnega podeželskega aristokratskega gnezda, ki na zunaj še funkcionira, na znotraj pa je že izvotljeno, prazno in zadolženo. Poskušal sem ujeti duh časa, ki bi lahko bil tudi naš, zato v tej socialni analizi niti nisem prav izpostavljal razrednosti, torej plemstva in meščanstva. Sicer pa mislim, da imamo tudi tukaj in danes, pri nas, podobne "dvore", na zunaj razkošne, dejansko pa zadolžene.

Zadolženih nas je pravzaprav večina, tako da lahko, prav paradoksno, kot povsem navadni ljudje simpatiziramo z aristokracijo…

(Smeh.)

Ampak na tistem "dvoru" se pojavi tudi neki molčeči tip, ki je vpeljan kot nekakšna mafijska sila, najeta za brutalne posle, potem pa je to pravzaprav edini pozitivni lik.

To je ta "divji človek", človek iz podpodja, ki je sicer pogost motiv v ruski literaturi. Takratni ruski intelektualec iz vrst aristokracije ali meščanstva je namreč hotel spoznati rusko ljudstvo, vse do najnižjih plasti. V drugi polovici 19. stoletja so cele generacije intelektualcev in študentov šle med ljudstvo, da bi ga izobrazile, se z njim spojile (Tolstoj, na primer), vendar so doživele predvsem razočaranje. Večina teh intelektualcev se je potem zapila, nekaj so jih zaprli, nekaj so jih sami kmetje prebutali, nekateri pa so končali v anarhizmu ali norosti. Lik tega "ljudskega človeka" je pri Čehovu opisan veliko bolj zanimivo, kot smo ga v predstavi v kontekstu našega časa in prostora lahko postavili. Vseeno mu ostaneta repliki, ki nakazujeta, da ima takšen lik neki svoj etični kodeks, ki mu vzbuja zgražanje nad hipokritskimi moralisti. In sočutje z lažnivci in lakaji, ki so izgubili bistveno stvar - dostojanstvo in samospoštovanje.

Lokalni mogotec naroči temu tipu, naj Platonova poškoduje, verjetno zato, ker ga je imel za pravega avtorja časopisnega članka na njegov račun: kot da bi bila resnična avtorica tega članka novinarka Ana Politkovska…

Da, to je bil verjetno politični članek, ki se je znašal nad ruskimi nouveaux riches. Kot kaže, so že v tedanji Rusiji grdo obračunavali z avtorji takšnih člankov. V današnji jih tudi ustrelijo, pri nas pa raje poškodujejo, kot pri Čehovu.