Na razstavi se umetnice predstavljajo predvsem z videodeli, z izjemo slikarske instalacije Alenke Spacal in instalacije čokoladnih tablic, ki so del projekta Marije Mojce Pungerčar Tablice smrtnosti, s katerimi predstavlja seksistično politiko zavarovalniških družb.
Poudarek na videodelih
Tako Vesna Bukovec na postavitvi razstavlja videokolaž idealiziranih podob žensk z reklamnih spotov z naslovom Neskončna igra, Aprilija Lužar pa predstavlja fragment sicer zelo obsežne videoserije Taxi Art, v kateri se kot taksistka pogovarja z ženskami, žrtvami nasilja in spolnih zlorab. Umetnica mlajše generacije Sladjana Mitrović razstavlja videoperformans Koža Special, kjer posnema moške rituale britja, medtem ko Hana Repše v spletnem interaktivnem videu Ženska opozarja na prekarno naravo sodobnega dela, ki je razpeto med domača opravila in številne začasne zaposlitve, ki ne ponujajo socialne varnosti. Razstavljeno je tudi delo ene zgodnejših slovenskih feminističnih umetnic Dube Sambolec z delom Ne spomnim se iz serije NoHomeVideos©. Videoperformans, v katerem se umetnica podreja ukazovalnemu moškemu glasu, simbolizira represivne aparate v družbi.
Maja Slavec v videoperformansu z naslovom Woman Beauty Power Less, ki ga je posnela na ljubljanski Čopovi ulici, prikazuje, kako lepo urejene ženske nihče ne dojema kot močnega političnega subjekta. Zvonka Simčič z videopredstavitvijo obširnejšega projekta Doulas "ad utero, ab ovo" na podlagi življenjske izkušnje problematizira seksistični zakon o postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo. Osebno izkušnjo matere in gospodinje prikazuje tudi Nataša Skušek s precej humornim videodelom Fliperautomat in zelo bolečim prikazom vnetja dojke v videu Ekstaza. Srhljivo statistiko o kratenju ženske pravice glede samoodločanja o usodi lastnega telesa, ki je bila poleg volilne pravice eden temeljnih stebrov feminističnega boja že od samega začetka, prikazuje v videodelu z naslovom Abortus Vita Žgur. Ne nazadnje pa predstavlja svoj obsežen spletni arhiv ArtFem.tv z več kot sedemdesetimi videoumetnicami in več kot 300 videodeli tudi v Sloveniji delujoča avstrijska umetnica Evelin Stermitz, ki bo to stran predstavila tudi na festivalu Rdeče zore, in sicer v ponedeljek v Galeriji Kapsula.
Zakaj torej (ne)močne?
Koncept in postavitev razstave je zasnovala Ana Grobler, ki tudi sama deluje kot umetnica, v zadnjem času pa je bila pobudnica več diskusij in razstav na temo pozicije žensk v sodobni vizualni umetnosti. Ustvarjanje javnega prostora za predstavitev neenakosti med spoloma je vsekakor dobrodošlo, posebej kadar imamo pred sabo nabor povečini precej kvalitetnih del, kar bi lahko rekli za tokratno razstavo. A vprašati se moramo, ali razstave, ki predstavljajo le ženske umetnice, niso preveč ekskluzivne da torej prej izolirajo te tematike od širše javnosti, kot pa da bi spodbudile širši družbeni interes. Na vprašanje, zakaj je umetnice za razstavo izbrala po ključu spola, torej zgolj ženske umetnice, je Ana Grobler odgovorila, da se s feminizmom in tematiko družbenopolitične vloge ali moči žensk pri nas večinoma ukvarjajo le ženske umetnice. Na neenakost med spoloma torej opozarjajo predvsem tiste, ki se nahajajo v poziciji nemoči, še zdaleč pa ne moremo govoriti o tem, da živimo v okolju, ki je dovolj zrelo, da bi tematike neenakosti in diskriminacije prišle v zavest slehernika.
