Kaj pomeni v vaši karieri plesalke in koreografinje odmik od "klasične" koreografije sodobnega plesa?

V smislu raziskovanja koreografije pravzaprav ne gre za tako velik odmik, enote ali elementi koreografije so morda drugi, v njej nastopa drugačna materija na primer zvok, glas, ritmi, drugačen tip akcij, slika. Ti elementi postajajo enakovreden del koreografije prostora, časa, kvalitet, oblik, vendar je ta proces zame še vedno neke vrste koreografija in še vedno se vidim kot koreografinjo in performerko.

Ta premik se je zgodil že z vašo prejšnjo predstavo, s projektom Poti ljubezni, v katerem je plesalca zamenjal glasbenik in performer, se pravi netrenirani gibalec, in v katerem ste prvič začeli izvajati glasbo v živo, na odru, tudi vi.

Luka Prinčič je glasbenik in multimedijski umetnik, kot tak pa seveda ni treniran plesalec in to je vplivalo na razvoj tako vsebin kot tudi jezikov izražanja performansa Poti ljubezni. Toda v vseh predstavah, ki sem jih ustvarila do sedaj, so na jezik, ki smo ga razvijali v procesu dela, močno vplivali sodelavci in tako je tudi tokrat. Naj omenim prvenec Manifestacija introverta, kjer sta bila z mano na odru Tamara Obrovac in Kruno Levačič in je temeljil na komunikaciji v glasbi, pa duet Gina & Miovanni, ki ga je močno zaznamoval pantomimični igralski jezik Andrea Rubertija; plesne predstave, ki sva jih ustvarili z Malo Kline, so imele ravno tako svoj specifičen kod, podobno velja za sodelovanje s šestimi plesalkami in igralkami ter dramaturginjo Katjo Praznik pri predstavi Drage drage.

Srečanje in sodelovanje z Markom Peljhanom je imelo name prav tako izjemen vpliv; z Rodeom, v sodelovanju s soavtorjem Mauriciem Ferlinom in ostalimi nastopajočimi, sem razvila neko kombinacijo giba, teksta in akcij, ki se je v naslednjih predstavah nadgrajevala v različnih formah. Tako se mi zdi predstava Poti ljubezni le eden izmed možnih korakov, ki sem ga izbrala in ki je tak tudi zato, ker sodelujem z Lukom Prinčičem.

Multimedijski performans Zamrznjene podobe to glasbeno-tehnološko usmeritev še poglablja. Kaj vam pomeni ukinjanje žive prezence plesalca na odru in kako vidite to posred(ova)nost preko videa?

Ko pogledam na performans takole nekaj dni pred premiero, lahko rečem, da sicer gre za neki korak v glasbeno-tehnološki smeri, ne gre pa tudi za načrtno in dokončno ukinjanje žive prezence plesalca na odru. Ta me še vedno zanima in je tudi tu še prisotna.

Letos ste prejeli nagrado Prešernovega sklada, kar je tudi državno priznanje vašega dela. Kakšni so po vseh teh letih ustvarjanja vaši pogledi na položaj sodobnega plesa pri nas?

V razmerah, kakršne so v Sloveniji, je kontinuirano koreografsko delo, vsaj kar zadeva mojo izkušnjo, izjemno težko. Že desetletja govorimo o vzgoji publike za ples, o primernih prostorih za vadbo, odrih, izobraževanju, statusu ustvarjalcev na področju plesa, primerljivih možnostih za delo v primerjavi z institucionalno umetnostjo... Zdi se mi, da večina problematik ostaja nerešenih, še huje, število redno podprtih nevladnih organizacij se krči, in to v imenu "urejanja" področja. Plesno področje tu še posebno trpi. Osebno verjamem, da se dela škoda.

Kaj pomeni vaše novo poimenovanje Wanda? Bo "Maja Delak" odslej ime, namenjeno le še za plesne predstave?

Hahaha. To bi se lahko slišalo romantično-misteriozno... Najprej nagrada in potem je Maja Delak izginila, ostala je le Wanda.