Tako uporabniki kot pripadniki splošne publike pogosto razumejo Second Life kot nepomembno sredstvo za igrarije ali zabijanje prostega časa, toda številni multimedijski umetniki so v zadnjih nekaj letih ravno v tem polju našli primerno orodje za izražanje družbeno kritičnih izjav, raziskovanje učinka digitalnih in virtualnih svetov na percepcijo in za iskanje modelov konstruiranja identitet.
Težave s tehnologijo
V primeru virtualne identitete oziroma avatarja (grafična podoba, ki pomeni identiteto posameznika v računalniškem okolju) Gazire Babeli se tako zastavlja vprašanje, ali lahko razumemo njen obstoj kot neko novo, samostojno vrsto "človeka" (tj. homo virtualis) ali pa gre zgolj za projekcijo nekega anonimnega umetnika oziroma umetnice ali umetniške skupine. Obravnavi tovrstnega početja je bila namenjena ponedeljkova okrogla miza v Cankarjevem domu, ki je pravzaprav na pol potekala v simulatorju Odyssey, ki je namenjen sodobni umetnosti in performansom v virtualnem prostoru. Pogovor z naslovom Poti performativne umetnosti v digitalnih realnostih sta vodila Domenico Quaranta, kustos samostojne razstave Gazire Babeli, ki so jo sinoči odprli v Galeriji Kapelica, in konceptualni umetnik Patrick Lichty, ki je znan kot eden izmed članov radikalne aktivistične skupine The Yes Men iz ZDA. Okrogla miza, ki je potekala v okviru Maskinega seminarja Refleksije sodobne scenske umetnosti v organizaciji Zavoda za sodobno umetnost Aksioma, se je nato spremenila v svojevrstno spontano dogajanje v virtualnem svetu, kjer se je zbralo prek trideset avatarjev priznanih multimedijskih umetnikov. Gazira Babeli je bila sicer precej neaktivna, toda drugi avatarji so v prostoru zgradili tank in nato zanetili velik ogenj. Publika na žalost ni imela najboljše predstave o vsem tem dogajanju, ker je bila grafična kartica na računalniku za projekcijo nekompatibilna z virtualnim svetom Second Life, poleg tega pa je prihajalo tudi do zvočnih izpadov Lichtyjevega predavanja. Kot se pogosto zgodi pri računalniški tehnologiji, sta se tudi tokrat pokazali njena nestabilnost in nezanesljivost.
Izbira in identiteta
Razstava del avatarske umetnice Gazire Babeli v Galeriji Kapelica, ki nosi naslov Nastopati kot tujci (Acting as Aliens), ponuja na ogled obsežno videodokumentacijo posnetkov iz virtualnega sveta, v katerem prebiva ta "ustvarjalka". Odprtje je pospremil tudi performans, v katerem si je Gazira z občinstvom delila isti prostor in se igrala z materialnimi sredstvi v nenavadnem prepletu digitalne in fizične realnosti. Avatar Gazire Babeli je videti kot nekakšen hibrid med prerokinjo in odrešiteljem Neom iz filma Matrica; vendar se v svojih delih ne sprašuje o razmerju med virtualnim in stvarnim svetom, temveč išče neki presek med vsemi možnimi identitetami in "realnostmi", v katere smo potopljeni. Njeni performansi, v katerih pomnožuje svojo podobo, napada obiskovalce s pop ikonami ali deformira vizualno polje, se dogajajo v realnem času virtualnega sveta; umetnica pravzaprav deluje kot motnja, nepravilnost, saj ustvarja nepredvidene kodifikacije računalniških inkripcij, ukvarja se torej z uprizarjanjem filozofskih vprašanj.
Poskusimo si podrobneje predstavljati vsaj eno delo Gazire Babeli, da bomo bolje razumeli smisel tovrstnega delovanja, ki ga splošno občinstvo razume kot maličenje umetnosti, umetniška publika pa kot vizualni kič. Pri delu Avatar na platno je v območju tridimenzionalnega stola, ki ga je pripela na reprodukciji dveh znanih del Francisa Bacona, Študija zvitega akta in Kri na tleh, skrila nevidno kodo, ki je popačila obiskovalčevo virtualno identiteto (avatar). S tem dejanjem je pokazala, da je možno lastno identiteto videti popolnoma drugače kot sicer. Tudi virtualni svetovi namreč zelo jasno zrcalijo družbene kodekse in le malokdo je dovolj aktiven in inovativen, da izkoristi vse "izbire", ki so v teh svetovih na razpolago. Gazira Babeli pokaže, kaj vse je možno, medtem ko večina ljudi tudi sicer živi tako inertno, da so njihove "izbire" le navidezne in nič manj virtualne kot tiste v Second Lifeu.
