Moč in verodostojnost njihovega delovanja ni v učinkovitosti teh akcij, temveč v potencialu, ki ga akcije sugerirajo. V mislih imamo dva dogodka: diskusijo ob izidu nove številke časopisa za scenske umetnosti Maska z naslovom Strategije proti zankam nadzora - Nekaj ljudi in trenutkov taktične resničnosti, ki je potekala v kavarni Metropol, in predstavitev projekta Ballettikka Internettikka Igorja Štromajerja in Braneta Zormana v Plesnem teatru Ljubljana.
Proti zankam nadzora
Uredniški odbor tokratne izdaje Maske (Marko Peljhan, Katja Praznik in Mojca Puncer) je pripravil spletno (Skype) konferenco z mednarodno udeležbo nekaterih vodilnih medijskih teoretikov in internetnih kritikov ter aktivistov, kot so Geert Lovink, Konrad Becker, Graham Harwood, Brian Holmes in Florian Schneider. Po več kot desetletni uporabi spleta, ki so ga pogosto napajali optimizem in utopične ideje o ustvarjanju novega, bolj demokratičnega sveta, so se medijski teoretiki ob krizi kapitalizma začeli znova spraševati o morebitnih pasteh spletnih skupnosti, ki jih ustvarjajo sistemi nadzora.
Lovink je na primer opozoril, da kritike spletnih sistemov prepogosto spremlja golo opozarjanje na pomanjkljivosti sistema, brez ustvarjanja alternativnih možnosti uporabe teh sistemov. Lastništvo posameznih aplikacij za ustvarjanje spletnih skupnosti, kot so na primer Skype, Facebook ali Twitter, narekuje po Scheiderju tudi načine uporabe in morebitne potencialne zlorabe podatkovnih baz. Pri tem nastaja veliko neskladje med družbenimi gibanji in tehnologijo, saj uporniška gibanja za komunikacijo uporabljajo tehnična orodja, ki naj bi bila v nasprotju z njihovimi prizadevanji. Harwood je poudaril, da je temeljna strategija, ki so se je začeli zavedati uporniške skupine in umetniki, zahteva po nevidnosti, "neprisotnosti" na internetu in skrivanje identitete, kar je temeljna ideja uporniških gibanj že od zgodnjih dvajsetih let 20. stoletja, spremlja pa jo tudi potreba po lokalnih, ljudskih gibanjih. Eno ključnih vprašanj je torej, od kod in zakaj je prišel internet in kakšne kulturne posledice prinaša. Dokaj razvejano je na vprašanje izvora interneta in njegovih implikacij odgovoril dokumentarni film Lutza Dammbecka Das Netz, ki so ga zavrteli ob koncu diskusije. Film je na podlagi primera Unabomberja in teorije zarote obelodanil, kako ideologija mreženja in fluidnih povezav sestavlja potek logičnega razmišljanja sodobnega človeka. Dammbeck je izbiral svoje sogovorce na podlagi medsebojnih povezav, ki so bile bolj podobne programskemu jeziku kot pa raziskovalni metodologiji. Logika sodobnega človeka je torej mrežna.
Neškodljiva gverila s potenco
Teoretske razprave o tehničnih medijih so pri nas še sorazmerno nerazvite, zato je nova številka Maske zelo dobrodošla, saj so umetniške prakse na tem področju že precej pogoste. V revijo so uvrščene razprave o delu nekaterih uspešnejših vizualnih umetnikov, ki posegajo na področje taktične uporabe medijev: Polona Tratnik piše o delu Saša Sedlačka, Jurij Krpan o delovanju galerije Kapelica, ki se je po letih predstavljanja performativnih praks odločno preusmerila v razstavljanje medijske umetnosti, o delu Maje Smrekar pa piše Mojca Puncer.
Ob retrospektivni razstavi niza umetniških projektov s skupnim naslovom Ballettikka Internettikka, ki bo do 21. maja razstavljena v Galeriji Škuc, pa sta Igor Štromajer in Brane Zorman "uprizorila" predstavitev projekta tudi v Plesnem teatru Ljubljana. Avtorja v seriji umetniških akcij izjemno subtilno in z veliko humorja prepletata gverilske teroristične akcije z razvojem tehnologije medmrežnega prenosa v živo, nadzornih kamer in principom performativnih umetnosti, predvsem baleta in glasbene kompozicije. Izhajata iz domneve, da baletnik svoje telo žrtvuje za neke višje estetske smisle, podobno kot terorist žrtvuje svoje telo za neke višje politične cilje, pri čemer moramo odmisliti implikacije, ki jih ena ali druga žrtev prinaša. Za akcije, ki dajejo vtis visoko tehnoloških orodij, uporabljata izključno zelo primitivne tehnologije, kot so domače prenosne nadzorne kamere za varovanje dojenčkov in plastične igrače, predvsem cenenega robota, ki se pojavlja v večini akcij. Gverilske akcije oziroma internetne koreografije sta povezala z umetniškimi konteksti in z ilegalnim vstopom v nekatere trdnjave umetniških institucij, kot so moskovski Bolšoj teater, milanska Scala ali beograjsko narodno gledališče. Kasneje pa so ilegalne akcije nadomestile anarhistične akcije, s katerimi kritizirata potrošniško družbo (žrtvovanje robota v betonu nakupovalnega središča v Seulu) in mentaliteto brezglavih mas (balet v berlinskem Volksbühne).
