Lutkam se je zapisala zelo zgodaj, saj je že pred drugo svetovno vojno sodelovala pri lutkovnih predstavah v Narodnem domu, kjer je imel podmladek sokolskega društva svoje lutkovno gledališče. Po vojni je med študijem najprej honorarno sodelovala s takratnim Mestnim lutkovnim gledališčem, dokler ni v sezoni 1956/1957 tam dobila stalnega angažmaja. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je do upokojitve leta 1991 ustvarila več kot 120 pomembnih lutkovnih vlog, njen repertoar pa je bil ves čas zelo raznovrsten: od prefrigane lisice v predstavi Mojca in živali, robustnega Martina Krpana ali nežne in skrivnostne Labodke v predstavi Pravljica o carju Saltanu do ljubke in naivne Sapramiške. Ob delu v Lutkovnem gledališču Ljubljana je sodelovala tudi z raznimi neinstitucionalnimi lutkovnimi skupinami, z lutkovnim oddelkom na televiziji, skupaj s Črtom Škodlarjem in Dušanom Hrovatinom pa je posnela tudi lutkovne animirane filme, kot so Plesalka, Poštarček in Kitarist.

V letošnji sezoni igrate kar v treh predstavah: Sapramiška, Žogica Marogica in Zvezdica Zaspanka. Kaj vas po vseh teh letih še vedno vleče k lutkam?

Odziv iz dvorane. Čeprav me doma bolijo roke in sklepi, mi še vedno ni težko odigrati treh predstav na dan, kadar vidim, da otroci uživajo. Ko vidim, da jih predstava navduši, da sodelujejo in da so jih same oči, pozabim na vse in se tudi sama vživim v predstavo, v lik, ki ga igram.

O vaši animaciji so povedali, da ni nikoli trda, da gib začnete in speljete z neko določeno mehkobo in da ste vedno usklajeni z recitatorjem, ob nedavni podelitvi Klemenčičeve nagrade pa so zapisali tudi, da ste se znali čustveno odpreti vsaki vlogi in ste zato vedno našli ustrezen način animacije. Bi se strinjali s tem opisom vašega sloga?

Lahko rečem, da sem imela pri predstavah z marionetami vselej srečo z recitatorji. Tudi kadar lutka ni ravno najbolje narejena, se lahko še vedno ustvari dober lik, če se le ujameš z recitatorjem. V predstavi Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, v kateri sem animirala lisico, je bila recitatorka Duša Počkajeva. Čeprav lutka tehnično ni bila najboljša, se to sploh ni opazilo, saj je bila Dušina interpretacija tako dobra, da se je njen glas kar zlil z lutko, ki sem jo animirala. In tako je lahko Zvitorepka zares zaživela na odru.

Kar se tiče sloga moje animacije, pa bi ga sama težko opisala, to lahko naredijo tisti, ki gledajo moje predstave. Na gostovanju v Venezueli je nekdo mojo animacijo Sapramiške opisal kot poezijo. Sama tega ne čutim, saj se mi zdi, da Sapramiško animiram tako, da se ji predam in se vanjo vživim. In to poskušam narediti z vsemi liki, ki jih animiram.

Animirali ste več kot 120 zelo različnih lutkovnih vlog. Vam je morda katera od njih posebno pri srcu?

Od starejših predstav, pri katerih sem vloge prevzela od drugih animatorjev, sta mi v spominu najbolj ostali Lisička v predstavi Mojca in živali ter Obuti maček. Vloga Lisičke je bila obenem tudi moja prva vloga v ljubljanskem lutkovnem gledališču in moram reči, da sem v njej zares uživala. Posebej so se mi vtisnile v spomin še Sapramiška in Žogica Marogica, ki ju še vedno igram, ter vloga Labodke v Pravljici o carju Saltanu. Animacijsko pa mi je bila vedno najbliže Sapramiška.

Uprizoritve, ki ste jih omenili, so vse po vrsti marionetne predstave. Vam je animacija marionet ljubša kot animacija ročnih oziroma drugih lutk?

Če se ujameš z recitatorjem, je dosti lepše igrati marioneto. Za marionetno predstavo je potreben daljši študij, zelo pomembna je tudi izdelava lutke in vse to zahteva veliko dela in potrpežljivosti. Marionetne predstave je s posebno veliko truda in pozornosti režiral Jože Pengov, pri katerem so bile lutke v predstavi zares videti, kot da bi hodile. On si je natančno zamislil, kako se bo lutka premikala, vedel je, ali bo delala dolge, kratke ali pa poskočne korake. Natančno je poznal lutkin značaj in od nas animatorjev je zahteval in pričakoval, da bomo lutke oživili tako, da bo vse to, kar si je zamislil, tudi dejansko delovalo na odru. Pred predstavami, ki jih je režiral Pengov, smo imeli vsi kar nekaj treme, saj je znal zelo grdo pogledati, če stvari nismo naredili tako, kot je načrtoval. Obenem pa je bil Pengov tudi eden tistih režiserjev, ki so vedno hodili na predstave, kar je po mojem mnenju dobro za animatorje in za predstavo. Marionetna predstava lahko namreč raste, stagnira ali pa pada, in dobro je, če režiser to animatorjem pove.

V Lutkovnem gledališču Ljubljana ste skoraj že od samega začetka. Kako so se stvari spreminjale skozi čas?

Tega, kako je bilo včasih in kako je danes, se sploh ne da primerjati. Na začetku so bili v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki se je takrat imenovalo Mestno lutkovno gledališče, zaposleni le trije ali štirje igralci. Šele konec 50. let se je začel ansambel počasi širiti in gledališče je začelo zaposlovati več ljudi. Toliko, kot nas je zdaj, nas ni bilo nikdar prej, in tudi kar se tiče samih prostorov, so razlike precejšnje. Najprej smo marionetne predstave igrali v dvorani na Levstikovem trgu, ki je sprejela okoli sto gledalcev. Za nas igralce je bilo tam precej neudobno, saj sploh nismo imeli pravega prostora, kjer bi se lahko pripravili in preoblekli za predstavo. Oder ročnih lutk pa smo v tistem času imeli na Resljevi cesti in tudi tista dvoranica je bila majhna, vendar simpatična. Glede na to, da takrat ni bilo abonmajev in zaključenih predstav, kot jih poznamo danes, smo predstave igrali ob četrtkih, sobotah in nedeljah. V tistih letih smo predstave, kot so Žogica Marogica, Zvezdica Zaspanka in Zlata ribica, igrali tako za otroško kot za odraslo publiko in dvorana je bila vedno polna.

Ko smo se morali izseliti iz obeh omenjenih dvoran, smo nekaj časa gostovali v različnih dvoranah v Ljubljani, dokler se nismo leta 1984 vselili v nove prostore na Krekovem trgu. Spominjam se, da sem lahko takrat prvič po tridesetih letih dela v gledališču sedla na svoj stol v garderobi prej tega pač nismo imeli.

Kakšne pa so razlike v sami produkciji lutkovnih predstav?

Tudi tega se ne da primerjati. Včasih smo imeli v sezoni eno ali pa dve premieri, zdaj jih je veliko več. Ko gledam predstave v našem gledališču, sem navdušena. V letošnji sezoni mi je bila še posebno všeč predstava režiserja Jana Zakonjška Vžigalnik, saj so bili nastopajoči Maja Kunšič, Gašper Malnar in Iztok Lužar zares odlični.

Prav tako pa sem bila prijetno presenečena, ko smo letos pripravljali rekonstrukcijo Pengovove predstave Zvezdica Zaspanka. Režiser Matjaž Loboda je na začetku sicer želel vanjo vključiti starejše igralce, tiste, ki smo sodelovali pri originalni predstavi, vendar ni šlo, in sva na koncu v njej sodelovala samo midva s Petrom Douganom. Moram reči, da sem bila zares navdušena nad tem, kako dobro so mladi naštudirali svoje vloge. Marionete v predstavi so namreč na 1,35 metra dolgih navezavah in to zahteva kar precej študija in dela. Pri tako dolgih navezavah se mora vse ujemati, vnaprej moraš vedeti, kakšen gib bo naredila lutka, kar je drugače kot pri ročnih lutkah, ki zahtevajo drugačen pristop. Lepota marionetne predstave je zame predvsem v tem, da sčasoma raste in postaja vse boljša. Z animacijo marionet je tako kot z violino ko zaigraš prvič, ni najbolje, s ponovitvami pa te prsti vedno bolj ubogajo in več kot igraš, boljša je animacija.