V času med obema vojnama je bila aktivna članica različnih društev, ki so si prizadevala za odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju (delovala je v Društvu učiteljic, Ženskem pokretu za Slovenijo ter Zvezi delavskih žena in deklet). Vse od leta 1922 je bila članica tedaj še maloštevilne Komunistične partije Slovenije, iz katere so jo leta 1939 izključili, ker je kritizirala Stalinov pakt s Hitlerjem. Na začetku vojne je bila nekaj časa članica vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, leta 1944 pa je bila deportirana v nacistično taborišče Ravensbrück.

Po vojni je bila leta 1947 obsojena na tako imenovanem Nagodetovem procesu, ki ga je komunistična oblast uprizorila proti medvojnim političnim zaveznikom in povojnim političnim oporečnikom. Jedro obtoženih, ki so jih obdolžili protidržavne dejavnosti in vohunjenja za Britance in Američane, so bili izobraženci, ki so se razšli s komunistično politiko in voditelji. To je bil značilno stalinistični, politično montiran sodni proces, na katerem so tri obtožence obsodili na smrt (Črtomirja Nagodeta so tudi usmrtili), drugim pa izrekli dolge zaporne kazni. Angeli Vode za 20 let, vendar je bila leta 1952 pomiloščena, toda po izpustitvi iz zapora je bila vse do upokojitve (1960) brez službe. Angela Vode je objavila tudi več člankov in knjig (Žena v današnji družbi, 1934, Spol in usoda I-II, 1938, 1939), ki so bili ponatisnjeni v Zbranih delih Angele Vode I-II (1998, 1999). V Novi reviji pa so leta 2004 objavili spomine Angele Vode - ta rokopis je bil 33 let skrit v župnišču sv. Jakoba v Ljubljani. In prav na teh skritih spominih Angele Vode tudi temelji scenarij Alenke Puhar, po katerem je Maja Weiss režirala celovečerni igrani film Angela Vode - skriti spomin v produkciji TV Slovenija.

Čeprav je torej protagonistka resnična oseba, pa to ni biografski film - morda je celo bolje, da ni, vsekakor pa ni najbolje, da o Angeli Vode pravzaprav zvemo zelo malo ali, drugače, ni najbolje, da prav kot resnična oseba v filmu ne zaživi. Za kar je še najmanj kriva Silva Čušin (ta igralka je imenitna, kot vselej), to je prej posledica tega, da je Angela Vode predstavljena skoraj izključno kot zapornica: v eni sekvenci v nemškem koncentracijskem taborišču, večino filma pa v komunističnih zaporih. Tako v enem kot drugih se morajo zaporniki pasti po krompirjevih olupkih na tleh, kar seveda kaže na podobnost med nacističnim taboriščem in komunističnim zaporom in posledično tudi med obema režimoma. In čeprav je Angela v Ravensbrücku priča skrajno krutemu prizoru pobijanja taboriščnic (morilec pa je prav tisti naci, ki jo je verjetno rešil iz taborišča), je komunistični zapor vseeno hujši, ker je s svojimi zasliševalci in maltretiranjem v celicah tako sistematično sadističen. Le da ta sadizem nima nobene zveze z markijem de Sadom, ker je njegov patron maršal Tito, kot lahko sklepamo že po tem, da njegova slika visi v vseh prostorih zasliševalcev in drugih oblastnikov. Če je torej nacionalni televiziji šlo za to, da 39 let po Gavrasovem Priznanju občinstvu podari film o stalinističnem procesu in komunističnem zaporu po slovensko, je to nedvomno naredila, čeprav v slabši verziji. Bolj malo pa je to film o Angeli Vode, kljub njenemu občasnemu notranjemu glasu. Bolj kot ne bi bil namreč potreben kakšen wellesovski "rosebud".