Sočasno s kabaretom je Vezovišek napisal tudi knjigo in to je tudi prva izdana knjiga Café teatra, ki je izšla v sozaložništvu z založbo Sanje.

Premiera tega minikabareta bo jutri ob 20. uri v Klubu CD, predpremiera že nocoj, ponovitve pa bodo sledile še 4., 10., 23. in 25. aprila. Nastopata Lara Jankovič kot Marjana in Gregor Strniša kot zajedljivi pianist, režiral je Jaša Jamnik, songe, ki jih je spisal Vezovišek, je uglasbil Mojmir Sepe, scena je delo Andreja Stražišarja, koreografijo je zasnoval Miha Lampič, igralca pa je oblekel Alan Hranitelj.

"Kar se odvija pred vašimi očmi, medtem ko sedite za kabaretno mizico Café teatra, je zgodba, ki se je začela junija 2004, ko sem prvič napisal scenarij za mednarodni večer šansonov La vie en rose, ob tem pa še pesem Moj klobuk je lahko šanson, moje prvo besedilo, ki ga nisem uglasbil sam, ampak Mojmir Sepe. 'Vau!' sem si mislil, ko sem slišal izvedbo Vite Mavrič in dal dol klobuk pred izdelkom legendarnega mojstra," pojasnjuje Vezovišek začetek glasbenega nastanka tega minikabareta, v katerem si hkrati odgovarja na vprašanje, kaj je ostalo od socializma oziroma "kako smo preživeli tranzicijo in se ob tem tudi smejali". V projektu se namreč nostalgično in hkrati duhovito loteva časa, ki ga začenja Titova in zaključi papeževa smrt. V predstavi se zaslišijo zlata leta šansona, hkrati pa prisostvujemo takrat še pristni veri v upornost panka.

To niti ne čudi, kajti Vezovišek je bil v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pobudnik novovalovske skupine Skakafci. Pozneje se pojavi v vlogi promotorja in organizatorja mariborskega gledališča in z njim Borštnikovega srečanja, postavi prvo slovensko rock opero Faust TV (1996), z Juretom Ivanušičem pa še nekoliko pozneje vrsto uspešnih kabaretov Prešern kabaret, Od tišine do glasbe in genialni televizijski film Lepo je biti Mozart. Od leta 2004 piše scenarije za mednarodni večer šansonov La vie en rose, napisal je tudi scenarij za Sen poletne noči, koncertni večer v spomin na Marjano Deržaj, leta 2007 pa še scenarij za jubilejno Slovensko popevko.

"Kuba Libre je duhovit album slik in občutij tistega časa, pa cvetober melodij in besedil, ki so nas zaznamovali, ironičen in malo tudi spravljiv komentar, predvsem pa možnost, da spomine odpremo, prezračimo - in vanje spustimo še kakšnega Marjaninega," pravi dramaturg Bogataj. Zagotovo pa bosta svojo piko na i dodala še oba interpreta, dramska igralka in šansonjerka Lara Jankovič ter multiglasbenik Gregor Strniša. Jankovičeva pred premiero pravi: "Pri kabaretu ali šansonu niti ni nujno, da poješ vrhunsko, bolj je pomembno, da si dober in svojstven interpret. Tudi sama želim sporočati tisto, kar res želim, kar čutim, kar me teži. Toda kot se kaže na področju šansona ali kabareta če se navežem tudi na našo predstavo, v kateri se spomnimo zlatih osemdesetih let, ki se vse bolj žalostno oddaljujejo z vsemi pozitivnimi stvarmi, tudi z dobro glasbo - se mi zdi šanson v tem kapitalizmu res velik revež. Ljudje so prezaposleni in bi radi lažje tekste in glasbo. Toda če bi se prepustili tudi tej umetnosti, bi jim lahko dala veliko več." Umetnica še ugotavlja, da v Sloveniji žal na to vrsto glasbenega gledališča gledamo kot na nekaj manjvrednega. "Morda je res zabavljaštvo, vendar bi rekla, da gre lahko tako kot povsod za žlahtno komedijaštvo."