Direktorica knjižnice A. T. Linharta Božena Kolman Finžgar je povedala, da Makarovičevo z Radovljico ne povezuje nič osebnega, glede na avtoričin opus pa se jim je zdelo, da si Makarovičeva zasluži pozornost v obliki razstave. "Ona je vsestranska umetnica, njena knjižna produkcija je občudovanja vredna," je presodila Kolman Finžgarjeva in dodala, da so njene pravljice impresivne tudi zato, ker jih imajo radi otroci in odrasli.
Na postavitvi v Radovljici so na ogled knjige in zgoščenke, ki so v lasti knjižnice. Razstavni prostor je skromen, okoli stebra v knjižnici je trenutno na ogled 25 knjig, pet zgoščenk s pravljicami ter zbirka šansonov. Razstavljeni predmeti krožijo; člani knjižnice si jih namreč lahko sposodijo, sposojena dela pa v knjižnici nato nadomestijo z drugim knjigami ali zgoščenkami iz njihove široke bere del Makarovičeve. Razstavo je pripravila bibliotekarka Barbara Vrečko, na ogled bo do konca januarja.
Makarovičeva (1. januar 1939) je pesnica, pisateljica in šansonjerka. Skoraj vedno jo spremlja sintagma "prva dama slovenske poezije". Makarovičeva v svoji poeziji pogosto tematizira zlo in pri tem oživlja slogovne in doživljajske prvine iz ljudskega mitskega sveta ter ustvarja baladno ozračje. Med najbolj znanimi so zbirke Somrak, Pelin žena, Vojskin čas in Tisti čas. Izšla je tudi v svilo odeta zbirka pesmi Samost, ki je bila, tudi zaradi cene, dostopna le nekaterim.
Biti na strani tistih, ki so v manjšini nikoli ni lahko
Makarovičeva je pred leti zavestno nehala pisati poezijo, še vedno pa piše pravljice. Tudi te so, večkrat poudarja, lahko velika umetnost, vsekakor pa ne smejo biti pisane izključno za otroke. Med njene najbolj priljubljene sodijo Kosovirja na leteči žici, Pekarna Mišmaš in Sapramiška. Leta 2008 so pri založbi Miš, s katero je Makarovičeva sodelovala do nedavnega, izdali Svetlanine pravljice z ilustracijami Alenke Sottler. Antologija pravljic je na voljo za 200 evrov, za bibliofilsko izdajo s 100 oštevilčenimi izvodi pa je treba odšteti 1000 evrov.
Makarovičeva, ki je leta 2000 zavrnila veliko Prešernovo nagrado, s svojimi mnenji o "Slovenceljnih" kot pritlehnih predstavnikih slovenske države vedno razburi javnost. Pogosto se postavi na stran tistih, ki so v manjšini, pa naj bodo to Romi, homoseksualci, kadilci ali, nenazadnje, nekateri umetniki. Eden pesničinih najbolj značilnih verzov gre takole: "Dva nista dvakrat po en sam. Dva nista več. Sta dvakrat manj".