Nekdanji Miramaxov oblikovalec, sicer diplomant vizualnih komunikacij in magister industrijskega oblikovanja, je pred približno devetimi leti opustil svojo dolgoletno zaposlitev, se preselil v Amsterdam in se posvetil pripovedovanju zgodb - predvsem odrskih.
Proti imperializmu
Seabra je lastnik brazilskega in ameriškega potnega lista, prav ta dvojnost pa legitimira omenjeni projekt, v petek in soboto predstavljen v Plesnem teatru Ljubljana (oziroma v Imperial PTL Theatre, kot ga je poimenoval sam), in mu daje dragoceno potuho. V njem se performerpredavatelj spopade z dekonstrukcijo ameriških nacionalnih, če ne že nacionalističnih fiksacij, ki še posebej uspešno in vztrajno ponikajo v "duše posameznikov" in fantazmagorijo pop kulture po prelomnem 11. septembru, nastavki zanje pa segajo globoko v zgodovino. Izpostavi razvoj ameriške himne, ki je kitice okrajšala za vprašaje in s tem odstranila dvom o ameriški egalitarnosti, svobodi in pogumu, svetinjo ameriške zastave, simbolni slogan "Support your troops" in etični primat ameriške vojske ter druge pojavne oblike imperatorske drže. Vse je prikazano na komičen, satiričen način, ki formalno spominja na dramaturško izvrstno zasnovano stand-up komedijo, nališpano z animacijo v živo, glasbenimi hiti, televizijskimi posnetki, projekcijami internetnih strani in prepričljivo koreografijo.
Ironija ameriških imperialističnih teženj je do skrajnosti privedena s pojavom Rickyoncé, nove vladarice, ki stavi na bootylicious Združene države Amerike: Seabra nam v svoji transvestitski različici, ki niha med stališči emtivijevske zvezde in povprečno kvekersko logiko, predstavi mnogo bolj seksi zamisli in predloge za prevlado Samovih potomcev. Imperij, rad te imam rad, bejbi ob tem pušča ambivalenten vtis. Zasmeh ameriške simbolike in rekontekstualizacija podob učinkujeta kritično, avtor se izreče proti imperializmu matične domovine, ki se izkazuje na nacionalni ravni, v kolektivni zavesti, izvira pa iz demoničnega kolektivnega nezavednega (ali, kot pravi avtor, pri tem gre za "deep shit"). Tarča Seabrove ofenzive pa ob tem ni zgolj ameriški nacionalizem, temveč tudi institucija predsodkov in stereotipov, ki jih o Ameriki in njenih ljudeh vneto gojimo Neameričani (glej zadnji stavek). Ne trudi se z apologijo ameriške identitete, niti s pretiranim moraliziranjem, ostane točno tam, kjer so za večino sveta ostale ZDA: pri distribuciji svoje resnice, pri čemer je Seabra ne vsiljuje, ampak samo predloži.
Od histerije k nežnosti
Po lanskoletni Pornografiji duš, prvem delu "triptiha o človečnosti, ljubezni, življenju in smrti" kanadskega koreografa in performerja Davea St. Pierra, smo na Exodosu v soboto zvečer na parterju Stare mestne elektrarne spremljali še dveurno nadaljevanje z naslovom Malo nežnosti, jebemti!. Da bomo gledalci zagotovo izgubili posvečeni status, je bilo slutiti že na začetku, ko se je mala vojska performerjev zrinila v vrste in se presedala s sedeža na sedež.
Po tem, ko so se zatekli na oder, se nam je predstavila in nas v performans vpeljala Sabrina, gospodovalna in ostra gostiteljica, pikra in zaničujoča komentatorka odrskega dogajanja ter njegov očitni antipod. Iniciacijsko dejanje predstave je bilo skorajda karnevalsko: sedem golih, zgolj v platinaste ženske lasulje oblečenih skakljajočih moških, ki so kričali v prebadajočem falzetu, se je zakadilo med publiko, da bi razkazali svoje penise, anuse, sramne dlake, osvajali, objemali ali nagovarjali občinstvo, medtem pa se je na odru odvijala komplementarna, ravno tako hrupna akcija ženskih prepirov. S kolektivno histerijo, ki se je pomaknila tudi na tribune (in ki je strukturno nadvse učinkovit performativni element), so gledalce potisnili neposredno v nastalo situacijo in nas opomnili, da bomo nežnosti in milosti deležni šele (tako v performansu, kot v življenju), ko se izčrpajo naša pričakovanja po njej.
Nadaljnje dogajanje je sestavljajo več formalno ločenih, a vsebinsko zveznih sekvenc, ki so, da bi podprle tematiko, preigravale različne oblike večidel mazohistične brutalnosti, sadizem se je namreč izražal le v emocionalnem angažmaju akterjev. S komiko, grotesko, karikaturo, patetiko, tragiko, melodramatičnostjo in repeticijo naphani prizori so ohranjali intenziteto, ki je popustila le izjemoma, da bi razbremenila dramaturgijo dogodka. Ta osredotoči na posameznikovo željo po sprejemanju in izkazovanju nežnosti, s katero k drugemu pristopamo na različne načine - nasilno, vsiljivo, sebično, milo, previdno, sramežljivo, pa tudi takrat, ko je nežnost zavrnjena - ter jo, naj bo nežnost dana ali prejeta, razbiral kot temelj ljubezenske afirmacije, ki ni in ne more biti podrejen naši zahtevi. Performerji so malodane boleča izvajanja na koncu pomirili, utrujeni od surovih in neizprosnih zahtev po nežnosti so se razgalili, se igrali v vodi in potihnili v nežnih objemih. Čistokrvni labodji spev po emocionalnem trilerju.
