Protagonistka skozi okno svojega stanovanja opazuje življenje na ulici, krdela podivjanih množic, združena v nekakšne horde, ki iščejo hrano, zavetje, azil, osnovne postavke preživetja: "Gledala sem, kaj se bo zgodilo. Opazovala sem. Mirno sem spremljala vsak nov dogodek, da bi videla, ali ga bom mogla razumeti. Nič ni več tako, kot je bilo…"
Večna tematika o svetu, ki se seseda. Vmes so le odbleski, spomini, včasih zvoki, pogled ljubljene živali (še zlasti so ji pri srcu muce, v romanu ima pes Hugo recimo povsem mačji videz), medtem ko karavana, imenovana življenje, neumorno in brezpogojno drsi proti robu. Iz opustelih in izropanih pokrajin nekdanjega se selimo v prihodnost, oluščeno vseh iluzij, hkrati pa izrisano zgolj s slutnjo, kjer je vse prepuščeno zgolj intuiciji posameznika. Kljub relativni pasivnosti junakinje, ki sedi ob oknu in le opazuje, se skozi roman artikulirajo znana avtoričina stališča do preživetja, do pričakovane družbene prilagodljivosti, njena odprtost do sprejemanja mnogih, včasih celo kontradiktornih idej, vedno pa je zaznaven večen odpor do togega skupinskega razmišljanja in pritiska. V romanu se sprašuje o zasebnosti, smrti, v nepopustljivi maniri z njej lastno literarno bravuroznostjo in samoniklo inteligenco preizprašuje trajne vrednote, kot so zvestoba, ljubezen in odgovornost, razmišlja o vprašanjih, ki so se postavljala na koncu dvajseta stoletja, ponuja in vizionarsko napoveduje nove oblike družbenega integriranja, še zlasti pa ima tudi tokrat v precepu družino. Obsedenost s časom je tudi sicer ena od stalnic pisave Doris Lessing, ne le v obliki futurističnih scenarijev: spominjanje preteklosti, zastoj v sedanjosti in popolna neznanka v prihodnosti.
Roman je po dramaturški strukturi izredno domišljen; močni umetniški, pogosto povsem avtobiografski fragmenti so v popolnem sozvočju z misticizmom in avtoričinim neusahljivim vpogledom v naravo in njeno delovanje, rada izpostavlja stališče, da najboljši vpogled v dogajanje dobimo prek individualnega notranjega samospoznanja, najprej torej emocija, potem intelekt. Roman Spomini preživele je v vsakem smislu povsem specifično literarno delo. Kljub zdrsu v izjemno in nenavadno domišljijsko epopejo, v svet robatega in grobega barbarizma, se vmes pletejo izjemni miselni prebliski glavne junakinje, opazovalke sveta, ki ji svet pred očmi poka po šivih.
