Kdaj lahko za nekoga rečemo, da je množični morilec?
Osnovno merilo, po katerem ločimo množične morilce od serijskih, je, da je prvi storil več umorov sočasno. Številke so različne, navadno gre za umor najmanj treh ljudi, čeprav poboja znotraj družine na primer ne štejemo za množični umor. Nasprotno pa gre pri tipičnih serijskih morilcih za serijo posameznih umorov, na primer ena žrtev danes, druga čez teden, mesec ali leto dni – vmes pa imajo obdobje, ko so neaktivni.
Kakšen je profil množičnega morilca?
Profil je veliko lažje določiti, če gre pri morilcu za določeno psihopatologijo. Fantazije ljudi, ki imajo agresivne impulze, ki jih ne morejo obvladovati, so v psihopatologiji znane in predvsem klinični psihologi in psihiatri to zelo dobro poznajo, saj s takšnimi ljudmi tudi delajo.
Bistveno težje pa je pri ljudeh, ki so relativno normalni, tako kot sta bila na primer morilec iz Kolorada ali Breivik. Če preučujemo njuno vedenje za nazaj, lahko opazimo določene indikatorje, ki so nakazovali, kaj sledi. Da bi temu sledil sproti, v realnem času, pa je nemogoče, ker je enostavno preveč podrobnosti, da bi jih lahko policija ali država spremljali. Poleg tega bi na takšen način "ujeli" tudi množico nedolžnih ljudi, ki imajo morda le malce nenavadne hobije.
Je torej profil mogoče izdelati?
Če je morilec že priprt, je profil relativno lahko izdelati, saj se lahko psihiatri in psihologi s to osebo pogovarjajo. Če morilca še iščeš, pa je to zelo težko, še posebej če gre, kot sem že prej omenil, za zdrave ljudi brez psihopatologije.
V takšnih primerih psihologi profil oblikujejo na podlagi modus operandi, kako morilec izvršuje svoja dejanja, storilčevega podpisa, posebnosti, ki jih pusti na prizorišču, kako pristopi k žrtvam, kakšen je tip žrtve, in tako naprej.
A statistika kaže, da so psihologi ali psihiatri pri "vnaprejšnjem" sestavljanju profila uspešni le v kakšnih treh odstotkih primerov, torej je 97 odstotkov profilov povsem zgrešenih. Res pa je, da v približno 20 odstotkih primerov orišejo policiji vsaj približno idejo, koga iščejo. Ti profili torej vendarle imajo določen smisel, a nikakor v takšni meri, kot to prikazujejo v medijih ali na televiziji.
Bi lahko iskanje množičnega morilca primerjali z iskanjem na primer teroristov?
Iskanje teroristov je morda lažje. Njihovim aktivnostim lahko pridejo na sled obveščevalne službe, saj na primer kupujejo orožje in se zapletajo v različne kriminalne aktivnosti, zato prej ali slej pridejo v stik s policisti ali z agenti. Svoje namene velikokrat objavljajo na spletu, delijo določeno ideologijo, na osnovi katere se identificirajo, izslediti jih je mogoče tudi po njihovih aktivnostih.
Tudi Breivika bi lahko na primer izsledili že pred napadi, saj je kupoval ogromne količine dušikovih gnojil, a ker je imel prijavljeno kmetijsko dejavnost, nihče ni posumil, da tega ne bo uporabil za obdelavo zemlje, temveč za izdelavo bombe.
Ameriški študent, ki je streljal po gledalcih v kinu, pa je bil čisto normalen človek. Ne vem, do kakšne frustracije je prišlo pri njemu, da je moril, jasno pa je, da je tudi on dejanje načrtoval, saj je kupoval orožje. A brez prisotnosti določene patologije je to izjemno težko napovedati.
So v ZDA množični morilci bolj pogosti kot v Evropi ali drugod po svetu?
V ZDA sta stopnji kriminalitete in umorov bistveno višji kot v Evropi. Na nek način gre za bolj agresivno kulturo. Morda nam lahko predstavljajo določen svarilni zgled; vsa ta industrija, potrošništvo, tekmovalnost, frustracije, ker ne moremo doseči tistega, kar nam je bilo obljubljeno. Življenje je bolj stresno, krize se kar vrstijo, ljudje ne vidijo izhoda. Veliko pa prispevajo tudi mediji – v ZDA je na primer zelo pogost tudi pojav posnemovalcev. Imela sta jih že Bonnie in Clyde.
