Zakon o cestah sicer pravi, da so območja omejene hitrosti deli naselja, kjer je hitrost zaradi različnih razlogov omejena na manj kot 50 kilometrov na uro. Vzporedni zakon o pravilih cestnega prometa pa hitrost v območjih omejene hitrosti omejuje na 30 kilometrov na uro. Nekateri pravniki menijo, da gre za neskladje med zakonoma, drugi pa, da zakon o pravilih cestnega prometa le dodatno konkretizira bolj splošno definicijo iz zakona o cestah.

Tako očitno razmišljajo tudi na ministrstvu, kjer so po preučitvi pravne zmede ocenili, da so po veljavni prometni zakonodaji nesporna in zakonita le območja z omejitvijo hitrosti 30 kilometrov na uro. Različice območij omejene hitrosti, ki so jih začele uvajati nekatere občine, pa na slovenskih cestah nimajo kaj iskati: "Zakon ne dopušča možnosti, da bi bila hitrost v območju omejene hitrosti omejena na več ali manj kot 30 kilometrov na uro. Kljub temu lahko opazimo v številnih slovenskih občinah enak prometni znak kot za območje omejene hitrosti (na 30 kilometrov na uro, op.p.) za omejitev hitrosti na 20 ali 40 kilometrov na uro. Takšnega znaka pravilnik o prometni signalizaciji ne predvideva, zato je uporaba teh znakov nepravilna in nelegalna," so jasni na ministrstvu, kjer dodajajo še najpomembnejše: "Te oznake torej ne morejo veljati kot omejitve hitrosti, niti ne kot temelj za izrekanje kazni za prekoračitev hitrosti."

Občine, ki si zakonodajo razlagajo po svoje, bi morale signalizacijo prej ko slej primerneje urediti. V Ljubljani sta denimo dve območji z omejitvijo hitrosti na 40 kilometrov na uro, in sicer na Tbilisijski ulici in na Brdu na Vrhovcih. "Na Vrhovcih gre za območje, kjer je bila v preteklosti hitrost vožnje že omejena na 40 kilometrov na uro z običajnimi znaki, ki pa so bili zaradi racionalizacije zamenjani s conskimi znaki. S tem se je število prometnih znakov bistveno zmanjšalo, saj jih ni treba ponavljati za vsakim križiščem," so nam na Mestni občini Ljubljana že prejšnji teden pojasnili, zakaj so se odločili za takšno signalizacijo.

Zato bo zdaj zanimivo spremljati odziv občin, ki so ob cestah postavile sporno signalizacijo. Edina prava rešitev bi namreč bila, da območja z omejitvijo hitrosti na 40 kilometrov na uro opremijo s posameznimi ustreznimi prometnimi znaki za omejitev hitrosti na 40 kilometrov na uro. Če bodo občine cone 40 enostavno prevedle v zakonsko nesporne cone 30, pa bi s tem priznale, da jih pri postavljanju prometne signalizacije ne vodi le zagotavljanje ustreznosti prometne ureditve glede na specifičnosti posameznih območij, temveč predvsem ekonomski vidik. Ta je prisoten tudi pri nadzoru prometa in izrekanju kazni. Višine kazni za manjše prekoračitve hitrosti so namreč v območjih omejene hitrosti (conah 30) precej višje kot na "običajnih" ulicah v naselju.