Kljub temu Jelinčič za rešetkami ne bo delal družbe strankarskemu kolegu Srečku Prijatelju, ki prestaja štiriletno zaporno kazen zaradi izsiljevanja, saj mu je sodnica tudi zaradi oddaljenosti dogodka namenila zgolj dvomesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let. Sodba še ni pravnomočna, Jelinčičev odvetnik Peter Fašun pa je že napovedal pritožbo.
Jelinčičeva ovadba le maščevanje
Prvak SNS se je znašel na zatožni klopi zaradi krive ovadbe iz oktobra 2005, ko je organom pregona naznanil inšpektorja za kulturo in medije dr. Dragana Matiča, danes direktorja republiškega arhiva, in kriminalista Mirana Štupico. Očital jima je nevestno delo v službi, ker naj bi dopustila, da so novembra 2004 v Železarni Štore uničili precejšnjo količino orožja iz skladišča notranjega ministrstva, med katerim naj bi bilo tudi orožje posebnega kulturnozgodovinskega pomena. Na to temo je sklical tudi odmevno tiskovno konferenco, na kateri je vse vpletene v uničenje označil za nesposobneže, ki bi jih morali kaznovati ali kar vreči iz službe. Vendar so Jelinčičevi očitki na tožilstvu gladko padli, ker se je izkazalo, da Matič in Štupica pri uničenju orožja nista imela nobenih pristojnosti. To naj bi dobro vedel tudi Jelinčič, zato je tožilstvo proti njemu sprožilo kazenski postopek zaradi krive ovadbe.
Oba oškodovanca sta trdno prepričana, da je bila Jelinčičeva poteza zgolj plod maščevanja zaradi njegovega posla z Narodnim muzejem Slovenije, od katerega bi moral obtoženec leta 2003 za zbirko slovenskega denarja prejeti kar 175.000 evrov. Na nenavaden posel je policijske preiskovalce opozoril prav Matič, ki je zadevo opazil med inšpekcijskim nadzorom, ob čemer ga je zaradi nekaterih podatkov obšel dvom, ali je prvak SNS sploh lastnik zbirke. Prodajo narodnemu muzeju je kot kriminalist preiskoval Miran Štupica, ki je na sodišču povedal, da je Jelinčič zaradi tega proti njemu sprožil pravo gonjo.
Krivi tožilstvo in mediji
Oba oškodovanca sta poudarila, da je šlo pri spornem orožju res za staro orožje, ne pa za primerke, ki bi sodili v kulturno dediščino, kar je včeraj potrdil tudi Rajko Pučnik, vodja oddelka za orožje na notranjem ministrstvu. Pučnik, v tistem je času vodil tudi komisijo, ki je odločala o usodi spornega orožja, je pojasnil še, da oškodovanca v njej nista sodelovala, in ob tem poudaril, da je obtoženi to zagotovo vedel, saj sta se poznala. "Lahko pa zagotovim, da v zadnjih 12 letih, kar vodim ta oddelek, ni bil uničen noben vreden kos orožja," je še zatrdil Rajko Pučnik.
Zmaga Jelinčiča vseeno ni prepričal, saj je trmasto vztrajal pri svojem in zavrnil vsakršno krivdo. V zaključnem govoru je znova demonstriral svoje dobro znane vrhunske retorične sposobnosti, krivca za svoje težave pa našel kar v tožilstvu, ki naj bi sprožilo gonjo proti njemu, in v nekaterih medijih, ki naj bi izpostavljali to zgodbo. Zaradi krivice, ki naj bi se mu dogajala, je podvomil tudi o pravni državo in vztrajal, da je le opravljal delo poslanca, pri katerem se je zavzemal tudi za ohranjanje kulturne dediščine - namesto tistih, ki bi to dejansko morali početi.
Sodnica Karina Konec se Jelinčiču ni pustila zvleči na spolzek teren, ampak mu je s pravniško natančnostjo servirala zaključke sodišča. "Ovadba, ki ste jo podpisali, se je izkazala za krivo, skozi dokazni postopek pa se je potrdil tudi direkten naklep. Vedeli ste, da je bilo sporno orožje uničeno v skladu s predpisi, zato vaše drugačno mnenje ne opravičuje vložitve ovadbe. Poleg tega Dragan Matič v tistem času ni bil več inšpektor, kar ste dokazano vedeli, javno pa tudi niso bile objavljene kakršne koli informacije, na podlagi katerih bi morala glede domnevno spornega orožja oškodovanca ukrepati po uradni dolžnosti," je med drugim poudarila sodnica. Jelinčiča je zato spoznala za krivega, medtem ko je Matiča in Štupico, ki od prvaka SNS zahtevata vsak po 10.000 evrov odškodnine, napotila na pot civilne pravde.
