Carlos, ki je bil rojen leta 1949 v Venezueli, je v resnici največkrat kot plačanec vzhodnih tajnih služb nastavljal bombe. Že leta 1970 ga je oče, ki je zaradi svojega navduševanja nad oktobrsko revolucijo tri sinove poimenoval Vladimir, Iljič in Lenin, poslal študirat v Moskvo.
Za nedeljsko izdajo venezuelskega dnevnika El Nacional je Carlos zdaj izjavil, da je vodil več kot sto terorističnih napadov, v katerih je umrlo od 1500 do 2000 ljudi, toda "ne več kot 200 civilistov". Doslej je 62-letni Carlos priznaval le senzacionalno ugrabitev naftnih ministrov na srečanju OPEC leta 1975, ko mu je na koncu pomagal tudi tedanji libijski voditelj Moamer Gadafi.
V Parizu mu sodijo za štiri atentate v Franciji v letih 1982 in 1983 s podstavljenimi bombami, dvema na vlakih, eno na železniški postaji in eno pred sedežem nekega časopisa. S temi atentati, ki so povzročili smrt 11 ljudi, okoli 150 pa so jih ranili, je hotel doseči osvoboditev dveh zaprtih sodelavcev, sicer nekdanjih članov nemške skupine Baader-Meinhof. V naslednjih letih je Carlos izvedel še nekaj atentatov v Franciji.
Avgusta 1994 so ga aretirali v Sudanu in izročili Franciji, kjer so ga že leta 1997 ob obrambi Jacquesa Vergesa in Isabelle Coutant - Peyre prvič obsodili na dosmrtno ječo, ker je leta 1975 v Parizu ubil tri ljudi, med njimi dva policista. V zaporu se je leta 2001 po islamskem ritualu poročil s svojo odvetnico Coutant-Peyrejevo. Istega leta je tudi pozdravil teroristične napade v ZDA.
Pred tremi tedni so ga zaradi kršenja pravil ob intervjuju za ugledno radijsko postajo Europe 1 poslali v samico. Po desetih dneh gladovne stavke so mu dovolili, da je samico zapustil. Včeraj je ob začetku sojenja izjavil: "Sem poklicni revolucionar." Tako je sebe videl tudi Lenin, ki pa so se mu pri organiziranju svetovne revolucije zdele teroristične akcije večinoma nepotrebne in se ni nikoli pustil ujeti v interese katere koli države, tudi pri svoji vrnitvi v Rusijo iz Švice aprila 1917 ne.
