Ob tem je sodnica Maja Šuštar, ki se je s tem zapletenim primerom ukvarjala kar dve leti in pol, odločila tudi, da bo moral Kovač v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe državi, ki jo je s svojim početjem oškodoval, vrniti skoraj 6000 evrov neupravičeno pridobljene premoženjske koristi.
Nerazumno počasen postopek
Primer Kovač sicer sega precej v preteklost, saj so očitki tožilstva nekdanjemu prvemu možu veterinarske uprave povezani z obdobjem od aprila 1999 do oktobra 2002, ko je še delal na upravi. Kovač je pred preiskovalnega sodnika stopil šele leta 2004, še nadaljnja štiri leta pa so organi pregona porabili, da so ga zaradi kaznivega dejanja goljufije tudi posadili na zatožno klop. Sojenje se je začelo septembra 2008, Kovač pa se je moral zagovarjati, ker naj bi napisal kar 371 fiktivnih potnih nalogov z lažnimi podatki o službenih poteh, s katerimi naj bi v škodo državnega proračuna pridobil premoženjsko korist v znesku okoli 27.700 evrov.
Prvotna obtožnica je kasneje doživela korenite spremembe, saj je tožilstvo le nekaj mesecev pred sodbo iz nje "izbrisalo" več kot 270 spornih službenih poti in vztrajalo "le" še pri 95 takšnih poteh, s katerimi naj bi se Kovač dokopal do nekaj več kot 8600 evrov. Približno tretjina omenjenih očitkov je menda zastarala, za preostale pa je tožilstvo po dveh letih sodnega postopka ugotovilo, da jih nekdanjemu visokemu državnemu uradniku ne more dokazati. Na koncu je sodišče Kovača obsodilo zaradi 61 spornih potnih nalogov.
Obiskoval neobstoječe ustanove
Kot rečeno, je Kovač ves čas trdil, da ni nikoli goljufal ali ponaredil poslovnih listin, čeprav so mnoge priče, ki bi morale na sodišču povedati kaj več o njegovih službenih poteh, izjavile, da ga niso še nikoli srečale. Ob tem je sodišče izvedelo tudi za nekaj resnično nenavadnih krajev, ki naj bi jih obiskal Kovač, saj se je izkazalo, da so med službenimi potmi zabeleženi celo obiski nekaterih ustanov, ki sploh ne obstajajo. Poleg tega je nekdanji prvi mož veterinarske uprave kot razlog za službene poti večkrat navedel intervjuje za različne lokalne radijske postaje, a so na sodišču ugotovili, da dve od "obiskanih" postaj prav tako ne obstajata.
Kovačev zagovornik Peter Žnidaršič iz odvetniške pisarne Čeferin je kljub temu prepričan, da so očitki glede nekaterih spornih službenih poti že zastarali, zato sodišče v teh primerih ne bi smelo obsoditi njegove stranke. Odvetnik se je tako pritožil na višje sodišče, kjer kot ključni razlog za pritožbo izpostavlja, da naj bi bila Kovaču kršena tudi pravica do obrambe. Po mnenju Žnidaršiča namreč sodišče ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala obramba, zato niso uspeli do konca razčistiti vseh očitkov o spornih službenih poteh. V pritožbi je Žnidaršič ocenil še, da je sodišče njegovemu klientu kršilo tudi pravico do svobodne izbire zagovornika, saj se je dolgotrajno sojenje končalo ravno takrat, ko se sam kot Kovačev odvetnik ni mogel udeležiti sojenja, o čemer je sodišče obvestil že vnaprej. "Tako je obtoženca na zaključku sojenja zastopal odvetnik, ki ni dovolj poznal primera, saj ni mogoče pričakovati, da bi se lahko le v nekaj dneh podrobno seznanil z zadevo, ki obsega več tisoč strani," je razloge za pritožbo še pojasnil zagovornik.
Zadnjo besedo o Kovačevem domnevnem goljufanju s službenimi potnimi nalogi bodo tako imeli višji sodniki.