P o vsej zmedi in negotovosti se bo z današnjim slovesnim odprtjem borze za velike porabnike odprl notranji trg z električno energijo. Prelomni trenutek je sovpadel še z enim, na videz manj pomembnim, a za prihodnja leta elektrogospodarstva zagotovo omembe vrednim dogodkom - v parlamentu so potrdili predlog vlade in področje energetike prenesli z gospodarskega na okoljsko ministrstvo.

Č eprav vladni zagovorniki upravičujejo prenos energetike s poudarkom okoljskih vidikov na tem področju (izkoriščanje naravnih virov), so njihovi argumenti bolj iz trte izviti. V tujini namreč skorajda ne poznajo prakse, da bi ti dve področji združili pod isto streho. Prenos je v prvi vrsti posledica zahteve ministrice dr. Tee Petrin, ki je prevzem gospodarskega resorja pogojevala z izločitvijo energetike. Kaj je bilo krivo za to, lahko le ugibamo, najbolj verjetna pa se zdi razlaga, da se je želela izogniti močnim energetskim lobijem, ki imajo politične botre predvsem znotraj največje vladne stranke in ki so se trudili, da bi na gospodarsko ministrstvo nastavili svojega človeka.

P remier Janez Drnovšek je želji Petrinove ugodil, toda vprašanje je, kako se bo energetika kot značilna gospodarska panoga, ki močno posega v okolje, obnesla na ministrstvu, na katerem prevladujejo varuhi okolja. Če bi sodili samo po zapletih pri poskusni postavitvi elektrarn na veter, ki jo okoljsko ministrstvo blokira z vedno novimi izgovori, bodo boji znotraj ministrstva težki. V elektrogospodarstvu, kjer so zaman opozarjali na konfliktnost interesov, so si kljub temu oddahnili, saj zaradi odpora ministrice in "pišmeuhovskega" odnosa preostale vladne ekipe že nekaj mesecev nimajo sogovornika.

N ezainteresiranosti vlade gre pripisati tudi večji del odgovornosti za zaplete pri odpiranju trga z električno energijo. Niti objektivne okoliščine, kot je bila menjava vlade, namreč ne morejo biti opravičilo za to, da je ministrski zbor šele minuli četrtek požegnal sveženj ključnih podzakonskih aktov, povezanih z odprtjem trga. Kakor koli, notranji trg je formalno odprt, čeprav predvsem zaradi zamude pri potrjevanju predpisov vsaj nadaljnjega pol leta nihče ne pričakuje večjih premikov. Da bi v nejasnem položaju zaščitili potrošnike (gospodinjstva ostajajo domena države), jim je vlada omogočila, da elektriko še pol leta dobivajo pod dosedanjimi pogoji.

K daj bo odprtje trga prineslo želene učinke (nižje cene), je težko napovedati, predvsem zato, ker proizvodnim in distribucijskim podjetjem tržna logika ne diši preveč. Na vladi je, da jih k temu prisili, sicer bodo leta 2003, ko se odpre zunanji trg, prelahek plen za vešče tuje trgovce z električno energijo. Nujni bodo tudi prevetritve v menedžerskih strukturah, ki niso kos novim razmeram, znižanje stroškov poslovanja, ki močno zmanjšujejo konkurenčnost, na stotine milijonov za naložbe pa se namesto najugodnejšim ponudnikom še vedno razdelijo po prijateljskih in strankarskih ključih. Za tržne razmere nerazumljivo visoka ponudba proizvajalcev, ki poskušajo skozi ceno električne energije reševati milijardne izgube in svoje nerentabilne naložbe, je jasno opozorilo, da se država ne more igrati trga, če ne bo čim prej finančno sanirala energetskega sektorja. Drugače bodo porabniki čez pol leta spet doživeli cenovni šok, proizvodnja pa bo čez poldrugo leto ob prihodu tuje konkurence pred poslovnim zlomom.