Vse večja občutljivost in ozaveščenost javnosti bo po Mežnarjevem zagotovo pripeljala do večjega števila pritožb. Na razsodišču se trenutno ukvarjajo z devetimi primeri, letos so opravili tudi dve glavni obravnavi. Ukrepa sicer še nista pravnomočna, izrekli pa so opomin in javni opomin. Najhujši ukrep, odvzem licence, je rezerviran za očitne hude kršitve, malomarnosti ali nepravilnosti z zelo hudimi posledicami. Do zdaj so trajni odvzem licence izrekli le enkrat.
Se je tako huda kršitev, ki je zadoščala za trajni odvzem licence, res zgodila le enkrat?
V primerih, ki jih je obravnavalo razsodišče, je bilo to zanesljivo samo enkrat. Res pa je, da je bilo nekaj primerov, ki bi tak ukrep verjetno zahtevali, vendar se je potem postopek končal. Zdravnik se je umaknil sam in prenehal opravljati delo, tako da podlage za tak ukrep ni bilo, ali pa se je upokojil.
Pri poročilu o lanskem delu razsodišča zbornice ste omenili, da se število primerov, ki jih zbornica obravnava, ne povečuje, povečuje pa se njihova težavnost. Čemu pripisujete to?
To je predvsem posledica večje ozaveščenosti ljudi, saj se na nas vse bolj obračajo v utemeljenih primerih. Vse bolj vedo, kaj spada na zbornico. Gre tudi za primere, ki zahtevajo dodatno presojo izvedencev, ali pa so zahtevni sami po sebi. Zahtevnejša je bila obravnava zaostankov histoloških izvidov, pri katerem je več deset strokovnjakov pregledalo več sto izvidov. S poročilom smo seznanili javnost, ravnanje zdravnika je bilo nedopustno. Opozorili smo tudi na okoliščine, ki so botrovale zadevi.
V tem primeru je razsodišče izreklo javni opomin. Kaj pomeni tak ukrep v primerjavi s sodnim epilogom?
Nemalokrat se zgodi, da je nekdo v kazenskem postopku oproščen, pri nas pa mu izrečemo ukrep. Pri sodnem epilogu se presoja po kazenskem zakoniku in kriteriji so običajno ostrejši. Pri nas na zbornici ukrep običajno izrečemo tudi prej kot na sodišču, saj lahko hitreje ukrepamo. Do odvzema licence zdravnici, ki je bolnika zdravila s homeopatijo in je ta potem umrl, je na primer prišlo v manj kot letu dni po dogodku, pred rednim sodiščem pa ta primer še zdaj ni pravnomočno zaključen.
Ali razsodišče s svojimi ukrepi pripomore k manj zdravstvenim napakam?
Sankcije do neke mere zadovoljijo tiste, ki se pritožijo, v zdravniškem okolju pa imajo preventivne posledice. Pomembno je, da kršitev analiziramo. Če je do napake prišlo zaradi dodatnih okoliščin, nanje opozorimo, zdravniško okolje pa jih je dolžno odstraniti, tako da se podobne napake ne bi ponavljale. Vendar naše delo ni le, da presojamo o nepravilnostih in izrekamo ukrepe, zdravnika poskušamo tudi zaščititi, če vidimo, da prijava ni utemeljena. Laiki namreč lahko nekaj ocenjujejo kot nepravilnost pri zdravniškem delu, pa gre v resnici le za naključne zaplete, komplikacije ali splet okoliščin, na katere zdravnik nima vpliva. Naša dolžnost je, da v takih primerih povemo, da ne gre za strokovno napako, nepravilnost ali malomarnost.
Se slovenski bolniki upajo postaviti zase, ko podvomijo o ravnanju svojega zdravnika? Ali dovolj poznajo svoje pravice?
Po neuradnih podatkih nemška zdravniška zbornica prejme približno 120 pritožb na milijon prebivalcev, medtem ko jih je pri nas okoli sto. Glede na to, da imamo približno primerljiv zdravstveni sistem in približno enako število zdravnikov glede na število prebivalcev, se mi zdi to zadovoljivo. Treba je upoštevati, da je v Nemčiji več kot stoletna tradicija delovanja zdravniške zbornice, medtem ko mi podoben zbornični sistem vzpostavljamo šele 15 let. Morda zavest naših bolnikov o odgovornosti zdravnikov še ni čisto taka kot v zahodnih državah, se pa ostri. Med drugim je to posledica poročanja medijev o nepravilnostih in domnevnih nepravilnostih.
Pritožbene postopke bo v prihodnosti urejal zakon o pacientovih pravicah, predlog je že pripravljen za koalicijsko in medresorsko usklajevanje. Se strinjate z vsemi rešitvami, ki jih predvideva?
Na zdravniški zbornici smo dali precej pripomb, menimo pa, da je treba zakon v določenih segmentih, ki bodo predmet medresorskega usklajevanja, še malo dograditi. Ponekod je preveč formalen in premalo vsebinski. Zakon bi moral biti zelo enostaven, tako da se bolnik lahko pritoži tam, kjer konflikt nastane. Pritožbeni organi bi morali biti čim bolj dostopni, čim manj zbirokratizirani in čim bolj "pri roki" pacientom. Odločanja na forumih komisije naj bi bilo čim manj. Bojim se tudi, da bi postopki tekli vzporedno, pa ne bi vedeli drug za drugega. Ljudje tako ne bi vedeli, kdo je za kaj pristojen. Namen usklajevanja je prav to, da se zadeve ne bi začele podvajati. Na vsak način pa bo ta zakon korak naprej pri ozaveščanju javnosti glede pravic bolnikov.
Javnost bo torej vse bolj ozaveščena. Bo to pomenilo tudi "bum" pritožb?
Zavedati se moramo, da postopki, dokler je število pritožb majhno, sorazmerno lepo tečejo. Če se njihovo število nenadoma poveča, pa lahko pride do tega, da se zelo zbirokratizirajo. Takšno situacijo je treba predvideti. Buma pritožb sicer ne pričakujem, zanesljivo pa se bo njihovo število malo povečalo, več bo tudi odvetniške podpore pritožbam. Prvi znaki so že tu - posamezne pravne pisarne in odvetniki se specializirajo za to področje. Tudi v medijih je to vsakodnevna tematika, kar povečuje občutljivost ljudi.
Stroko pa medijsko poročanje o domnevnih zdravniških napakah pogosto hudo razjezi.
Mislim, da imajo mediji pomembno vlogo, nisem pa privrženec udarnih in enostranskih prikazovanj domnevnih nepravilnosti ali napak kot afer, ko se človeka vnaprej diskvalificira. Treba pa je priznati, da so znaten del primerov, ki smo jih obravnavali, razkrili mediji. S tem so vršili tudi pritisk, da pride čim prej do rezultata. Dobro je tudi, da v medijih pišejo novinarji, ki poznajo zdravstveni sistem in da si, ko gre za domnevne nepravilnosti, prizadevajo prikazati obe plati medalje.
