Finančni ministri evrskega območja so ji odobrili okoli 100 milijard evrov, kar je 9 odstotkov njenega BDP in precej več, kot je bilo pred tem predvideno. Španiji za to pomoč ne bo potrebno uvesti dodatnih varčevalnih ukrepov, česar so se pred tem v Madridu bali.

Najvišja brezposelnost v EU

Špansko strmoglavljenje na gospodarskem in javnofinančnem področju v zadnjih štirih letih je bilo deloma podobno slovenskemu, ki pa je manj strašno. Če je danes v Španiji recesija in največja stopnja brezposelnosti v Evropi, to je 25-odstotna, kar je sicer dvakrat hujša od sedanje slovenske, pa so še pred 6 leti prikazovali Španijo kot lep primer gospodarske uspešnosti.

V letih 2002-2007 je bila gospodarska rast podobno solidna kot slovenska, brezposelnost je padla celo na 5 odstotkov, torej na še manj kot pri nas, zadolženost države pa je dosegala 36 odstotkov BDP, skoraj tako malo torej kot tedaj v Sloveniji. Spet podobno kot pri nas je španski gospodarski čudež v marsičem skrival velika neravnovesja.

Uvedba evra in nepremičninski balon

Kot za številne druge države z juga Evrope in Slovenijo je vstop Španije v območje evra pomenil pocenitev posojil. Južnoevropske države so namreč pred tem za svoja posojila morale plačevati premijo na tveganje zaradi nevarnosti devalvacije ali državnega bankrota. Z uvedbo evra pa so te premije na tveganje izginile in Južnoevropejci so nenadoma prišli do precej cenejšega denarja, zaradi česar je prišlo do razcveta nepremičninskih poslov, ki pa se je zelo hitro sprevrgel v nepremičninski balon.

Poleg tega so se v Španiji, Italiji in Grčiji prehitro zviševale plače, zaradi česar je industrijska proizvodnja v teh državah postajala čedalje manj konkurenčna, tako da se je povečeval zunanjetrgovinski primanjkljaj.

Nepotrebni milijardni projekti

Zlasti v Španiji so pritok poceni denarja uporabili skoraj samo na področju gradbeništva. Pred 20 leti je bilo v gradbeništvu zaposlenih 8 odstotkov, pred 5 leti že 12 odstotkov prebivalcev. Po pisanju pariškega dnevnika Le Monde so leta 2007 v Španiji zgradili 760.000 novih stanovanj, kar je trikrat toliko kot leta 1995 in toliko kot Francija, Nemčija in Italija skupaj.

Poleg tega so lokalne vlade gradile številne nepotrebne gigantske projekte. V Valenciji so na primer pred krizo le za eno veliko jadralno regato vložili 1,8 milijarde evrov v gradnjo novega pristanišča, ki je danes neuporabno, že prej pa 1,3 milijarde v velik kompleks stavb, namenjenih kulturi. Omeniti velja tudi, da so ob Ciudad Realu, južno od Madrida, za pol milijarde evrov zgradili največje letališče na svetu, ki pa so ga lani zaradi premajhnega prometa zaprli!

Leta 2008 je nepremičninski balon počil in gradbeništvo je ustavilo svojo dejavnost, pri čemer novih brezposelnih ni mogla sprejeti nobena druga gospodarska panoga. Po nekaterih ocenah je v zadnjih letih samo zaradi recesije v gradbeništvu neposredno in posredno delo izgubilo med 1,5 in 2 milijonoma ljudi.

Nevzdržno visoke obresti

Lani pa je proračunski primanjkljaj dosegel 8,9 odstotkov BDP, kar je še hujše kot pri nas. Dve tretjini tega španskega primanjkljaja je posledica ravnanja lokalnih vlad, ki jih je predvsem bankrot gradbenih podjetij precej prikrajšal za prihodke. Polomija v gradbeništvu pa je zlasti prizadela banke, tako da sedanja zadolženost posameznikov in podjetij znaša 218 odstotkov španskega BDP. Dokapitalizacija bank s strani držav naj bi torej znašala 100 milijard evrov, kar je morda dvestokrat več, kot na primer pri nas potrebuje NLB.

Težak položaj španskih bank je nevaren predvsem zato, ker vpliva na visoke obresti finančnih trgov za nova posojila Španiji, katere stopnja zadolženosti zdaj dosega že okoli 80 odstotkov BDP. Minister za finance in javno upravo Cristóbal Montoro je pred tednom dni izjavil, da te obresti ne smejo preseči 6,5 odstotkov, ker bi sicer pomenile preveliko breme za proračun. Tej meji sprejemljivega pa so se v zadnjih dneh že približale.