Zaradi slovenske politike se Hrvaška nahaja v izredni in negotovi situaciji, iz katere se ne more izkopati z uporabo sile, kar seveda sploh ni predmet razprave, hkrati pa se ne more izkopati niti z uveljavljenjem pravde, ki jo zavrača druga stran.

"Iz takšne nerodne situacije se Hrvaška lahko izvleče le s pomočjo EU, medtem ko češki premier Mirek Topolanek žal zagovarja idejo, da je hrvaško-slovenski spor dvostransko vprašanje, ter ponavlja napako, ki jo je pred njim storil predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso", nadaljuje komentator Damir Grubiša, sicer profesor na zagrebški Fakulteti za politične vede.

Dodaja, da se je potrebno za srečanje s slovensko stranjo v navzočnosti predstavnika EU potrebno dogovoriti čimprej, v naslednjih dveh tednih, da bi preprečili morebitno reprizo slovenskega veta na medvladni februarski konferenci. Grubiša meni, da Hrvaška s podaljšanjem statusa quo lahko samo izgublja, potrebna pa je "kreativna diplomacija", ki realno in prožno obravnava možnosti izhoda iz krize.

"Jasno je, da se Hrvaška ne more več vrniti na rešitev v duhu sporazuma Drnovšek-Račan, ker bi to ogrozilo obstoj Sanaderjeve vlade, obenem pa je Sloveniji težko narediti korak nazaj, potem ko je poteptala svojo besedo z blejskega sporazuma," izpostavlja Novi list.

V sedanjem primeru, naj bi se hrvaška "kreativna diplomacija" usmerila le na skrajnji cilj - članstvo v EU, skrajnji izid potem, ko bo vstopila v unijo, pa bo celo tisti, da bo sporni morski prostor brez meja in brez mejnega nadzora, ter bo vprašanje meje v Piranskem zalivu zgolj zgodovinski relikt", nadaljuje Grubiša. Dodaja, da bo tudi vprašanje ribolova urejeno s kvotami EU.

"Ali bo meja v sredini ali je dve tretjini zaliva dobila Slovenija bo povsem nepomembno za obe državi, ker bo vse del zgodovine, tako kot je meja med Gorico na italijanski in Novo Gorico na slovenski strani, o kateri bodo nove generacije govorile kot o izjemi, ki je grenila življenje njihovim prednikom in se bo celoten spor preselil med anekdote zgodovine", sklene komentator.

Saga o dolgovih LB

V tekstu "Dolg Ljubljanske banke celo tri milijarde evrov", drugi avtor ocenjuje, da je v ozadju slovenske kampanje proti vstopu Hrvaške v EU, "drugorazredna igra", ki jo je oblast iz Ljubljane zaigrala v Piranskem zalivu, sicer "prostem za ribolov in krivolov, ter za nemoteni prehod vseh slovenskih ladij, koč, jaht in čolnov".

Ljubljana poskuša prisiliti hrvaške oblasti, da ji oprostijo dolgove LB do hrvaških varčevalcev v zagrebški podružnici LB do razpada SFRJ, ki svoj denar niso prenesli v hrvaške banke, pojasnjuje ekonomski komentator Novega lista.

Omenjeni dolg, ki je bil pred 18 let zgolj 320 milijonov nemških mark (ali protivrednosti 150 milijonov evrov glavnice), se je medtem zaradi neplačevanja z obrestmi vred do začetka januarja 2009 povišal na približno tri milijarde evrov, je seštel Novi list.

Ne gre za drobiž, saj omenjeni znesek po pisanju hrvaškega časnika predstavlja osem odstotkov slovenskega BDP v letu 2008, je skoraj tretjina slovenskega proračuna v letu 2009 ali petina aktive NLB, ki je še vedno največja banka na območju nekdanje SFRJ.

Zaradi tega se je slovenska oblast odločila za skrajnjo iracionalno trgovino, s katero naj bi bojda opustila svoje zahteve "za hrvaškim ozemljem v Istri ter na še pet ali šest hribov", če bo hrvaška oblast odnehala od zahtev, da LB vrne svoj dolg do 144.000 hrvaških varčevalcev, nadaljuje reški časnik.

Ocenjuje, da bi Slovenija hitro umaknila svoje najnovejše ovire Hrvaški poti v EU, če bi hrvaški premier Ivo Sanader in guverner Hrvaške narodne banke Željko Rohatinski sprejela zahtevo Ljubljane, da se dolg LB premesti v "gosto meglo, ki se imenuje nasledstvo bivše SFRJ".

"Sicer je tudi slovenski strani jasno, da bo enkrat morala plačati omenjeni dolg, priča statistika, ki jo pridno ureja nekaj strokovnjakov NLB sredi Zagreba, ter insajderska informacija, da je NLB, za primer, da velika igra s Hrvaško ne bo uspela, pripravila določena devizna sredstva v svoji rezervi ravno za izplačilo omenjenega dolga", sklene Novi list.