V Ljubljani demografske napovedi kažejo, da bo do leta 2010 hodilo v osnovno šolo le še 19.000 otrok, še leta 95 pa jih je bilo vanjo vključenih 27.542. Kaj vam pomenijo te številke? Je učitelje upravičeno strah za službo? Bodo v Ljubljani - tako pravi analiza za strategijo razvoja ljubljanskih osnovnih šol do leta 2013 - v ne tako daljni prihodnosti res samo v centru ugasnile tri šole?
Res je, demografske napovedi niso ugodne. Na srečo pa med upadanjem števila otrok in zmanjševanjem delovnih mest ni neposredne korelacije. Število oddelkov pada manj strmo kot število otrok, število zaposlenih pa manj strmo kot število oddelkov. Veliko vlogo pri tem igra spremenjeni program: v devetletki je potrebnih bistveno več zaposlenih kot v osemletki. Zato zadnja leta kljub demografskemu upadu nismo imeli večjih tehnoloških presežkov. Res pa je, da se razmerje med številom učiteljev in številom učencem približuje robu...
Brez odpuščanj učiteljev in zapiranj šol torej ne bo šlo?
Če ni otrok, je težko imeti šole. Ne vidim razloga, da učitelji ne bi delili usode z vsemi drugimi delavci. Nihče - tudi učitelji ne - nima monopola na delovno mesto; tega smo odpravili leta 1990 s spremembo sistema.
Je omenjena strategija za Ljubljano torej realna?
O zapiranju izpraznjenih osnovnih šol in vrtcev bodo odločale ustanoviteljice, torej lokalne skupnosti. Če bodo hotele ravnati kot dober gospodar, bodo morale razmisliti tudi o tem. Ljudje najbrž ne bodo dolgo pripravljeni plačevati učiteljev brez otrok. Ne gre torej za varčevanje, temveč za preprosto dejstvo: če ni otrok, ni šole. Naj dodam še to, da nas v prihodnjih nekaj letih na srečo čaka še nekaj "obilnejših letin".
Letos ste za 1500 otrok manj razpisali 1000 srednješolskih vpisnih mest manj. Zdi se torej, da bo prostora več. Toda kljub prizadevanjem, da bi otroke prepričali, da so perspektive tudi v poklicnem in strokovnem šolstvu, se jih vsako leto večji delež odloči za splošne gimnazije. Lani je šlo zato skozi izbirno sito rekordno število otrok. Kaj se obeta letos? Obstajajo ocene, koliko otrok bo letos doletela omejitev vpisa?
Letos je na voljo 634 vpisnih mest več kot lani, okoli 6000 pa jih bo ostalo praznih. Se pravi, da imajo učenci še večjo možnost izbire kot lani. Po mojem smemo upati, da bo zato letos naval na izbrane šole manjši, zagotoviti pa tega vnaprej žal ne moremo. Tudi zato ne, ker nekatere bolj oblegane šole gradijo imidž na maturitetnih rangih, čeprav so rezultati na maturi, kot sem že večkrat opozoril, samo eden od kazalnikov kakovosti šole. Ko bodo staršem dostopni rezultati samoevalvacije in zunanje evalvacije šol, ki bodo dali bolj celovito sliko kakovosti posamezne šole - na Državnem izpitnem centru, kot veste, pripravljajo računalniško orodje za ta namen -, se bodo starši lažje in bolj objektivno odločali za "pravo" šolo. Sicer pa so omejitve vpisa in vpisna merila problem vsako leto. Vselej postanejo tudi političen problem. Toda s tem se je treba sprijazniti: nikoli ne bo mogoče doseči, da bi se lahko vsi vpisali na najbolj zaželene šole.
S projektom t.i. osebne izkaznice šole, ki naj bi staršem omogočila vpogled v rezultate in dejavnosti šole, končan pa naj bi bil do konca minulega leta, zamujate. Tudi metodologija za analizo maturitetnih rezultatov še ni pripravljena. Kje se zapleta? Gre za tako zelo zahtevne projekte ali komu ni po godu, da podatki o kakovosti šole - med njimi o maturi - postanejo javni?
Ni dvoma, da imajo ljudje pravico do obveščenosti o vseh relevantnih kazalnikih kakovosti neke šole. Res pa je, da je modele v ta namen težko oblikovati, težko je izbrati prave kazalnike. Mislim, da bi se morali bolj zavedati, da popolnega, 100-odstotno objektivnega modela ni. Zelo izdelani modeli so tudi preveč zapleteni za širši krog uporabnikov. A zato še ne smemo obupati. Nekatere šole, ki so same pripravile svoje osebne izkaznice, dokazujejo, da se to da storiti. Morda kazalniki v začetku ne bodo popolni, jih bomo pa dopolnjevali.
Kdo pa bo šolo prisilil, da se bo nad slabimi rezultati v primerjavi z istovrstnimi šolami, denimo pri enem predmetu, zamislila in ukrepala. Ministrstvo?
To je predvsem odgovornost sveta šole in ravnatelja. Če bo primerjava pokazala, da neki učitelj iz leta v leto dosega izstopajoče slabše rezultate, bosta morala ukrepati.
Merila za izbiro na šolah z omejenim vpisom je strokovni svet julija lani podprl z zelo pičlo večino. Že to kaže na strokovno spornost teh meril. Dejstvo je tudi, da so bodoči kandidati za vpis šele letos, v 9. razredu, zvedeli, da bodo pri omejitvi vpisa odločale tudi ocene v 7. in 8. razredu. Se vam ne zdi, da se učenci in starši upravičeno počutijo opeharjeni, če ne celo zavedeni? Še posebno ker so mnogi mislili, da bodo tudi letos, tako kot lani, odločale samo ocene 9. razreda.
Učenci si lahko mislijo marsikaj, toda zakon o gimnazijah je jasen. V njem piše, da o vpisu odloča uspeh zadnjih treh let. Sicer pa sem prepričan, da v praksi noben učenec ni špekuliral na način, ki ga omenjate, da bi torej rekel: v 7. in 8. razredu bom malo počival, v 9. razredu pa bom zaradi točk dal vse od sebe. Kar zadeva strokovni svet, pa bi rekel takole: merila, ki veljajo zdaj, so legitimna, ne glede na to, s kolikšno večino jih je svet sprejel. Zmaga velja, četudi zmagaš za en koš razlike. Dobro pa veste, da so ta merila kompromis, saj o vpisu letos soodločajo tudi rezultati nacionalnih preizkusov znanja.
Če se prav spomnim, je vaša politična opcija šla na volitve tudi z obljubo, da eksterci ne bodo več krojili vpisne usode otrok in s tem vzvratno vplivali na pouk?
Saj sem povedal, da je šlo za kompromis, ti pač nikoli niso optimalne rešitve. Ker je del stroke vztrajno nasprotoval predlaganim merilom brez NPZ-jev, smo deloma popustili.
Vodja državne komisije za NPZ dr. Bečaj je večkrat poudaril, da NPZ-ji niso narejeni tako, da bi njihove rezultate lahko uporabili tudi za selekcijske namene.
Da, tudi to drži. Ampak, kot rečeno, druge rešitve ni bilo. Rad pa bi dodal še to: nismo prišli na oblast z obljubo, da bomo ukinili nacionalne preizkuse znanja. Smo pa - med drugim - predlagali, da ne bi imeli takšne vloge, kot jo je določal zakon, ki ga je sprejel moj predhodnik. Se pravi, da ne smejo biti selekcijski mehanizem. To bi pogubno vplivalo na šolo, ki bi postala pripravljalnica za eksterce. Če jih, denimo, kdo ne bi opravil, ne bi zaključil osnovne šole. Ta rešitev je bila skrajno nerazumna, uzakonjena pa je bila po mojem zato, ker so nekateri lobiji, zlasti založniški, imeli prevelik vpliv na snovalce našega šolskega sistema.
Zato še enkrat: nisem proti eksternemu preverjanju znanja, pa naj gre za nacionalne preizkuse znanja v osnovni šoli ali za maturo, saj standardizira in poenoti znanje otrok po vsej državi. Sem pa proti temu, da bi bila njuna glavna funkcija selekcionirati otroke za naslednjo stopnjo izobraževanja. To spremeni šolo v bojišče za čim boljše rezultate, v boj za točke. Tu začne rep mahati s psom, kot je nekdo dejal.
Ampak eksterno preverjanje znanja je lahko zasnovano tudi tako, da meri razumevanje, zmožnost reševanja problemov itd. V tem smislu bi lahko vzvratno dobro vplivali na šolo...
Govorim o tem, da je narobe, če je od teh izpitov odvisna nadaljnja šolska usoda otrok. Ko bodo prehodi - iz osnovne v srednjo šolo in iz srednje šole v visoko šolstvo - drugače urejeni, ko bo odločal tisti, ki bo otroke sprejemal, ne pa tisti, od katerega se učenec poslavlja, takrat bodo eksterci šele dobili ustrezen pomen.
Kolikor je znano, se boste v okviru reforme gimnazije najprej lotili mature. Kako jo boste torej spremenili?
Gre za dve povezani zadevi. Mislim, da bi bilo za naš sistem najbolje, če bi imeli eno maturo na dveh ravneh. Se pravi, da bi lahko gimnazijec opravljal maturo tudi na nižji ravni, dijak strokovne pa na višji. Oba bi tako imela na voljo obe možnosti za dokončanje srednje šole in odprto pot za študij. Najbolj pomembno pa je, da bi matura po novem pomenila le še normalen zaključek srednješolskega izobraževanja, ne pa vstopnice za študij.
Nesprejemljivo je, da o nadaljnjem študiju ne odločajo talenti, želje, ambicije, temveč število točk iz preteklega šolanja. Pomembno je tudi, da bi pouk ob tej spremembi spet postal normalen, gimnazije ne bi bile več, zlasti v zadnjih dveh letnikih, en sam dril za maturo. Ure, ki so bile doslej namenjene pripravam na maturo, bi se sprostile in lahko bi jih uporabili za drugačen pouk. Na ta račun bi povečali izbirnost v gimnaziji, odprli kurikulum za potrebe dijaka, šole, njene identitete in okolja.
Kako pa bi v tem primeru fakultete in visoke šole izbirale svoje bodoče študente?
To je njihova avtonomna odločitev. Na Finskem, kjer vlada veliko zanimanje zlasti za pedagoške fakultete, kandidate izbirajo s pomočjo intervjujev, sprejemnih izpitov in t.i. portfolia, ki ga bodoči študentje prinesejo s seboj.
Dijaki bi torej namesto na eno maturo morali na enega, dva ali več sprejemnih izpitov. To rešitev smo že imeli in ni bila dobra. Intervjuji pa so subjektivni. Se nič ne bojite korupcije?
Z neselekcijsko maturo ne bi več tako obremenjevali celotne generacije, korupcije pa se ne bojim.
Matura je zagotovo en velik napor. Ampak kaj pa če vaša rešitev pripelje do tega, da bo predmaturitetne napore nadomestila lagodnost in se bo znižala zavzetost za učenje, tako pri otrocih kot pri učiteljih?
Saj ne pravim, da bomo ukinili maturo, samo selekcijska ne bo več.
Mantra o storilnostno naravnani šoli in preobremenjenosti slovenskih šolarjev zaradi ekstercev in mature je v javnosti glasno odzvanjala predvsem do zadnjih državnozborskih volitev. V tem smislu je bilo zelo glasno društvo Pobuda za šolo po meri človeka, veliko pa se je o tem razpravljalo tudi v šolskih aktivih, župnijskih svetih in še kje. Zdaj so vse te kritike nekako potihnile, cerkvene gimnazije, denimo, pa niso prav nič manj storilnostne kot javne. Kaj menite, je slovenska šola res postala bolj "sproščena"? Ali pa starševska društva niso bila tisto, za kar so se predstavljala?
Vaše domneve, ki je legitimna, ne bi komentiral. Tudi o delovanju cerkvenih gimnazij ne morem reči nič slabega: te šole so celo zelo dobre. Ni pa dvoma, da so bili očitki, ki jih omenjate, tudi moji očitki slovenski šoli. Mislim, da ta počasi, z različnimi organizacijskimi spremembami, vendarle postaja bolj sproščena. Fleksibilni predmetnik, neobvezni nivojski pouk, neselekcijska vloga NPZ-jev - vse to pozitivno deluje na življenje v šoli.
Res pa je, to moram samokritično priznati, da sem nekatera svoja stališča ob začetku mandata spremenil. Tedaj sem, denimo, menil, da bi moralo iti več otrok v poklicne srednje šole, ne pa da vsi hočejo v gimnazije. Kasneje sem spoznal, da to narekujejo ne le želje otrok, temveč tudi strukturne spremembe v družbi, ki zahtevajo višje standarda znanja, višje kompetence, ki jih triletne šole ne morejo dati. Evropo lahko reši navsezadnje samo to, da dvignemo standarde znanja in kompetenc, da bolje usposobimo delovno silo, je na nedavni konferenci OECD opozoril ameriški sociolog Trucker. Sicer nas bodo druge regije prehitele, zlasti Indija in Kitajska, ki letno izobrazita milijon inženirjev.
Ampak še vedno bomo potrebovali tudi vodoinštalaterje, monterje, mizarje in druge tovrstne poklice...
Seveda, ampak nobenega učenca ne bomo zato silili v triletne poklicne šole. Če starši in otroci hočejo več, jim je treba dati več, to je dobro za njih in za družbo. Če določenih delavcev ne bo na voljo, jih bomo uvozili ali pa priučili.
Ugotovljeno je bilo, da so posodobljeni poklicni programi za učence bolj atraktivni, in vendar je letošnji razpis za vpis v srednje šole izšel brez njih, ker je strokovni svet za splošno izobraževanje tik pred zdajci zavrnil kataloge za splošnoizobraževalne vsebine. Ampak zakaj se je vse dogajalo v zadnjem trenutku? Za to so vendar krive vaše službe.
Problem je tudi blokada v strokovnem svetu. Ampak nič ni zamujenega, če bo strokovni svet 15. februarja sprejel popravljene kataloge. Sicer pa se z dilemo, koliko naj bo v izobraževanju splošnoizobraževalnih kompetenc, koliko pa specifičnih poklicnih, ukvarja celotna Evropa. Problem je, da je tam, kjer se pretirava v prvo smer, zelo visok osip. Sam menim, da je zelo pomembno, da tudi dijake v poklicnem šolstvu opremimo z znanjem in veščinami, ki pomagajo živeti, ne le delati, da torej ne bodo fah idioti. In kot rečeno, ne skrbi me pretirano, če je delež v splošnoizobraževalnih šolah velik. Smo majhen narod, ki lahko preživi le, če bo čim bolj izobražen.
Bi po vašem v Cerkvi, če bi to želeli, lahko ustanovili zasebno osnovno šolo? Je to formalno mogoče? To vas sprašujem, ker ste pred dnevi zopet poudarili, da boste pospešeno odstranili vse ovire za ustanavljanje zasebnih šol.
Mislim, da ni ovir za ustanovitev zasebne osnovne šole. Če pa bi se pokazale, bi jih bilo vredno odstraniti.
Pa je v interesu države, da se ustanavljajo zasebne osnovne šole? Sindikati opozarjajo, da bi s tem zadali velik udarec javni šoli, ki bi lahko ostala brez boljših kadrov in bila deležna manjše skrbi, ker bi premožni starši odšli v boljše zasebne šole.
Zanimivo bi bilo dobiti kakšno zasebno osnovno šolo. Sicer pa je v mojem interesu, da javna šola nima vnaprej zagotovljenega monopola. Poleg tega ima pri nas javna mreža takšno tradicijo, da bo najbrž vedno imela neke vrste naravno hegemonijo. Mislim, da ni možnosti, da bi zasebni sektor večinsko prevzel primarno izobraževanje.
Se kakšna zasebna osnovna šola že ustanavlja?
Kolikor vem, o tem že vrsto let razmišljajo v ljubljanski nadškofiji. Sam bi si ob tem želel, da bi ponudili šolo, ki bi bila nekoliko drugačna od javne, ki bi dala neko dodano vrednost.
Škofijska klasična gimnazija je 100-odstotno financirana s strani države. K temu primaknejo nekaj sredstev starši, nekaj pa še RKC. Že zaradi trojnega vira dohodkov je ta šola v boljšem položaju, kot so javne šole. Tovrstna diferenciacija torej lahko prispeva k diferenciaciji po kvaliteti. Se strinjate?
Na to bomo pazili. Sicer pa so cerkveni in nasploh civilnodružbeni resursi omejeni. Da bodo v Cerkvi kar na veliko ustanavljali zasebne šole, je fama, bojazen brez osnov. Poleg tega bomo poskrbeli, da v zasebnih šolah ne bo šolnin.
Se pravi, da drži, da razmišljate o tem, da bi zasebne šole, ki jih država zdaj financira 85-odstotno, po novem financirali 100-odstotno?
Da, res razmišljamo o tem. Če bomo izenačili finančne pogoje za delovanje javnih in zasebnih šol, bomo lahko zahtevali, da ne bo šolnin, in glede plač uveljavili načelo: za enako delo enako plačilo. Šolnine so, kot poudarja tudi glavni tajnik Sviza Štrukelj, problematične, ker si jih pač ne more privoščiti vsak. S 100-odstotnim financiranjem zasebnih šol, ki bodo izpolnjevale določene pogoje, bomo preprečili, da bi zasebne šole postale šole za premožnejše.
Dileme, ki jih odpira vprašanje razmerja med javnimi in zasebnimi šolami, so dileme, s katerimi se ubadajo zlasti socialdemokrati. Vaša stranka pa se ne izreka več za socialdemokratsko. Vam je kaj žal za njeno socialdemokratsko usmeritvijo? Navsezadnje ste magistrirali iz socialdemokratske politične misli med obema vojnama, zelo blizu ste bili Pučniku...
Slovenski politični prostor se je v zadnjih 20 letih zelo spremenil, stvari so se postavile na svoje mesto. Pučnik me je fasciniral predvsem s svojo osebnostjo, šele potem kot socialdemokrat. Kar zadeva SDS - ta stranka je še vedno socialna stranka. In ne vem, če veste, ampak jaz sem bil tisti, ki je dal pobudo, da se preimenujemo v Slovensko demokratsko stranko. Iz več razlogov: SDS je nastala tudi iz bivših demokratov, ne le iz socialdemokratske zveze. V levem bloku ni bilo prostora za nas in ker so bile tudi preference naših volilcev bolj desnosredinske, smo se odločili tako, kot smo se.
Danes smo centristična stranka s priokusom desnice, če tako rečem. Socialdemokracijo sem študijsko preučeval, tudi konzervativno in liberalno opcijo. To obvladam. Toda sem tudi politik, ki se zaveda realnosti. Ljudi pač ne moreš kar tako seliti na levo ali desno, vrednote ljudi, njihov volilni interes moraš upoštevati, če jih želiš predstavljati.
Ko ste bili še šef sveta vlade RS za uresničevanje enakega obravnavanja, ste se s Strojanovimi srečevali vsak dan. Kljub temu, da so vam Strojanovi - tako so večkrat povedali - zaupali, niste mogli rešiti problema, se pravi, najti vsaj začasne lokacije. Kaj je bila glavna ovira? Strojanovi?
S to družino sem ustvaril kar spodoben modus vivendi. Zlasti z Mirkom, ki sem ga obravnaval kot poglavarja družine, sem imel dober odnos. Žal mu znotraj družine te vloge niso vsi priznavali. Zdi se mi tudi, da je bila družina pogosto žrtev političnih špekulacij in političnih igric.
Ste lahko bolj konkretni?
Tega raje ne bi pojasnjeval. Upam, da bo imel moj naslednik, ki mu ta vloga bolj pritiče tudi zaradi resorja, ki ga vodi, v tem smislu več sreče pri iskanju stalnega bivališča Strojanovih. Sicer pa si ne morem predstavljati, da v Sloveniji za to družino ne bi našli mesta pod soncem.
Se vam ne zdi, da ste za izbruh protiromskega sovraštva in ksenofobije ob tej aferi tudi vi malo odgovorni? Vi ste bili namreč prvi, ki ste se vdali pritiskom ulice po segregaciji in na osnovni šoli Bršljin uvedli ločen pouk za romske otroke.
Kaj pa pomeni za vas segregacija? Mislim, da ta pojem, podobno kot na Mirovnem inštitutu, prelahkotno uporabljate. V Bršljinu ni šlo za segregacijo, ampak za to, da smo ločili otroke po znanju. Če otrok ne zna slovensko, se težko uči v integriranih razredih. Za to je šlo. Kdor je med romskimi otroci zmogel več, je vključen v pouk na višji ravni.
O tem, vsaj v začetku, ni bilo govora, kriterij ločitve je bila izključno narodnost, ne znanje. In vi ste bili tisti, ki ste dotlej poudarjali, da ima ločen pouk slabših in boljših učencev na nižji stopnji lahko škodljive posledice. Ampak to je očitno veljalo le za slovenske otroke.
To ni res. Sicer pa bi vas vprašal, ali so italijanski otroci segregirani, ker hodijo v svoje šole v Sloveniji?! Ne. Do uspešne integracije pač vodijo različne poti.
Prav, pa se povrniva spet k Cerkvi. Ko je odjeknilo v javnosti, da se je vlada poravnavala z mariborsko nadškofijo glede odškodnine - ker 13 let niso mogli uporabljati kmetijske šole v Mariboru - ste zadevo komentirali nekako takole: nadškofija je zahtevala več kot 5 milijard tolarjev, mi smo se poravnali za dve, se pravi, da smo se dobro pogajali. Ampak zakaj ste tako prepričani, da je bil cerkveni zahtevek utemeljen in da bi na sodišču nadškofija zmagala?
Zato, ker se ti pravdni postopki običajno tako končajo; imamo izkušnjo z Glasbeno matico, kjer sta država in Mestna občina Ljubljana izgubili veliko denarja. Poleg tega je bil njihov zahtevek upravičen.
Ampak preprost izračun pokaže naslednje: država zdaj za najemnino šole nadškofiji plačuje 360.000 evrov letno, za deset let bi to pomenilo 3,6 milijona evrov, za 20 let pa 7,2 milijona. Cerkvi ste torej za 13 let neuporabe priznali vrednost najemnine za več kot 20 let. Kje je tu računica? Na čem temelji domneva, da bi nadškofija, če bi posedovala te prostore, zaslužila več? Za povrh je tudi sodni cenilec, ki ga je pooblastila vlada, odškodnino ocenil v vrednosti, ki je bila za 60 milijonov tolarjev nižja od tiste, za katero ste se pogodili.
To ni čisto primerljivo, najemnina je le del odškodnine. Konkretne številke težko komentiram, toda sodni cenilec, ki je opravil delo za vlado, je zelo ugledno ime, in verjemite, da so tudi na drugi strani najeli ugledne in spretne cenilce, ki so svoje delo dobro opravili. Če smo se na koncu pogodili blizu vrednosti vladnega cenilca, je to pohvalno za nas. Pomeni, da smo se dobro pogajali. Glede te odškodnine imam kot minister čisto vest. Veste, kot Milanu Zveru mi je bilo včasih kar malo hudo, ker smo do Cerkve nastopali tako nepopustljivo.
Vzemimo, da je Milan Zver škof. Bi vam bilo nerodno, če bi se podpisali pod dokument, v katerem črno na belem piše, da so vse premoženjskopravne zadeve z občino ob uresničitvi zapisanega dokončno urejene, potem pa trdili, da podpis pod ta dokument ne pomeni nič?
Hm, nisem škof in nikoli ne bom. Zdaj pa resno: v protokolu so nanizane številne zadeve in objekt na Vrbanski v njem ni omenjen. Protokol pa je veljal samo zanje. Ergo?
V protokolu to ne piše, jasno pa piše, da so zadeve dokončno urejene, da sta se mesto in nadškofija glede premoženja dogovorila. Resda tedaj še ni bilo zakona o denacionalizaciji, toda šampanjec je tedaj tekel v potokih na obeh straneh...
Če meni ne verjamete, da denacionalizacija in poravnava ter vsebina protokola nimata nič skupnega, vprašajte pravnike, Matjaža Krivica denimo. Osebno menim, da ni potrebe, da bi imel nadškof slabo vest.
V največjem šolskem sindikatu Sviz vam pogosto očitajo, da vas premalo zanima njihovo mnenje. Večkrat so vas javno spomnili, da ste obljubili, da se boste skupaj z njimi resno lotili problema nasilja na šolah, katerega žrtve so učitelji, pa iz tega ni bilo nič. Se vam ta problem ne zdi dovolj velik?
S predstavniki Sviza se kar pogosto sestajamo. Jutri se bomo spet dobili (intervju je potekal v sredo, op. a.). Glede nasilja nad učitelji pa je tako, da smo Svizu obljubili pomoč. Naj predlagajo, kaj bi veljalo storiti, in jim bomo pomagali. Pri raziskavi ali pri kakšnem drugem projektu. Nasilje je vsekakor tudi za nas problem, vreden vse pozornosti.
Za razliko od časov vašega predhodnika javnost še vedno ne ve, kdo so ključni pedagoški strokovnjaki, ki vsebinsko snujejo reforme v posameznih segmentih šolstva. Zato vas ponovno sprašujem: ali lahko naštejete nekaj imen, za katera bomo čez leta rekli, to so bili ljudje, ki so v Zverovem času spreminjali šolo?
Kdo pa so bila ključna imena v Gabrovih časih? Se jih spomnite?
Seveda. Denimo imen ljudi, ki so sedeli v nacionalnem kurikularnem svetu: Umek, Svetlik, Štrajn, Požarnik, Piciga, Zevnik... Naj naštevam dalje?
Imena, ki ste jih omenili, so večinoma še vedno tako ali drugače vpeta v šolsko strokovno strukturo. V številnih komisijah in svetih sedijo znanstveniki, praktiki, eksperti za različna področja. Ne dovolim, da bi se kdo preveč izpostavljal, češ, jaz spreminjam šolstvo. Časov, ko so šolstvo "komandirale" dve ali tri dame, je konec. Sicer pa se jasno ve, kdo je na koncu odgovoren. To je minister.
Zdi se, da šolstvo za vladajočo koalicijo po volitvah ni več pomembna tema. Ali sploh kdaj nanese, da se s premierom pogovarjata o šolskih zadevah?
Vesel sem, da ste to opazili. Sam pravim hvalabogu, da šolstvo ni stvar pogostih vladnih razprav, da se drugi ministri s tem ne ukvarjajo, da sem lahko v svojem resorju avtonomen in suveren. Z Janezom Janšo sva se pred volitvami pogosteje srečevala, na sestankih, kosilih ali pri nogometu. Lahko se pohvalim, da sem sodil v najožji krog njegovih sodelavcev. Zdaj nama obema zmanjkuje časa. Njegovo družbo sicer pogrešam, toda zdaj, če smem tako reči, morava igrati igro vsak na svojem terenu.
