Specialistka družinske medicine Valerija Šaško je bila priča neštetim nesrečam. Kot zdravnica v reševalnem vozilu se je srečevala s ponesrečenimi in pričami. Pri svojem delu opaža, da se vozniki zelo redko odločajo za pomoč ponesrečenim, če pa se, je le malo takšnih, ki bi to storili pravilno. Po njenih izkušnjah ljudje večinoma samo pokličejo policijo ali reševalce. Ponesrečencem pa pomaga le kakih 20 do 30 odstotkov ljudi. Poglavitni razlog za to je po njenem mnenju strah. Jasni Žagar, medicinski sestri babici, zaposleni v Porodnišnici Ljubljana, se je zgodilo, da je med vožnjo domov naletela na prometno nesrečo. Skupaj s kolegico sta hitro reagirali in ponesrečencu pomagali. Uporabili sta komplet prve pomoči in oskrbeli rane. Več ni bilo potrebno. Sicer pa medicinsko osebje vsakih pet let opravlja tudi tečaj reanimacije. Žagarjevi se ne zdi nič nenavadnega, da ljudje brez medicinskega znanja ne upajo pomagati ponesrečencem, saj lahko z nepravilnim ravnanjem ponesrečencu škodijo.

Valerija Šaško je prepričana, da so ljudje premalo ozaveščeni. Že v osnovni šoli bi morali začeti s tečaji prve pomoči in z njimi nadaljevati v poznejših življenjskih obdobjih. Obvezni tečaj prve pomoči v avtošoli je premalo. Mnogim je neprijetno ponesrečencu denimo dajati umetno dihanje, vendar nove smernice kažejo, da je za uspešno prvo pomoč dovolj že masaža srca. Sicer pa je v novem kompletu prve pomoči tudi gaza za prekritje ust v primeru dajanja umetnega dihanja. Po njenem mnenju so kompleti za prvo pomoč za ustavitev večjih krvavitev skoraj neuporabni, so pa seveda več kot dobrodošli. Tako je zdajšnji spremenjeni in obogateni komplet, ki vsebuje tudi rokavice in več povojev, korak v pravo smer.

Marsikdo v primeru, če mu doma zmanjka kak povoj, obliž ali kaj podobnega, to preprosto pobere iz kompleta prve pomoči, ki ga imamo v avtu. Toda če nas ustavijo policisti in vidijo, da je komplet pomanjkljiv, nas lahko kaznujejo s 125 evri kazni, kakor to določa 59. člen zakona o varnosti v cestnem prometu. Policist Milan Jurič nam je povedal, da se ljudje ob prometnih nesrečah le s težavo odločajo pomagati, saj se bojijo, da bo kaj narobe in da bi jih tisti, ki so jim priskočili na pomoč, utegnili tožiti.

Odvetnik Stojan Zdolšek pravi, da je sicer slišal, da je takšnih tožb več v Ameriki, pri nas pa česa takega še ni zasledil. Tudi njegov stanovski kolega Milan Krstič še ni naletel na primer, da bi ponesrečenec tožil tistega, ki mu je pomagal. V našem kazenskem zakoniku imamo kaznivo dejanje zapustitve poškodocvanca v prometni nesreči brez pomoči, vendar je takšno ravnanje kaznivo le, če smo vpleteni v prometno nesrečo. Za takšno kaznivo dejanje je zagrožena kazen do enega leta zapora, če pa je ponesrečenec huje poškodovan, ali zaradi poškodb celo umre, storilcu grozi kazen od treh mesecev do petih let zapora.