Med našimi športniki, ki bodo sodelovali v šestih kategorijah (atletiki, namiznem tenisu, strelstvu, plavanju, kolesarstvu in sedeči odbojki), je tudi Tatjana Majcen Ljubič, kandidatka celo za najžlahtnejšo medaljo. Tekmovala bo v dveh disciplinah, v suvanju krogle in metu kopja. Je že dobitnica paraolimpijske medalje, leta 2004 je v Atenah v metu kopja osvojila srebrno. Ta hip je močnejša v suvanju krogle in je lastnica aktualnega svetovnega rekorda (6,82 metra), postavila ga je lani na odprtem prvenstvu Hrvaške. Na paraolimpijske igre odhaja tretjič, tokrat premagat samo sebe.

"Če bom premagala samo sebe, pomeni, da bom vrgla kroglo za ponoven svetovni rekord, s tem pa imam realne možnosti za medaljo. Rekord je postavljen zelo visoko in se bom morala potruditi. Pred letom dni so spremenili pravila pri oprijemalni palici, ki se ne sme več upogibati, a sama sem zelo močna in jo kljub večji fiksaciji preveč upognem. Zaradi tega so mi na zadnjem evropskem prvenstvu nekaj metov celo razveljavili. Drugim, ki so uporabljale še stare palice, so pogledali skozi prste. Problem je, da si tudi sodniki ne znajo napisanih pravil natančno razložiti in se jih potem dosledno držati," pravi Majcnova, ki je na letošnjem evropskem prvenstvu potem vseeno osvojila bronasto odličje.

Zadnje leto je trenirala vsak dan

Atleti, ki se ukvarjajo z meti, namreč za športni pripomoček uporabljajo metalni stol, ki je prirejen individualno, veljajo pa določena pravila, recimo da je lahko visok največ 75 centimetrov. Del stola je tudi oprijemalna palica, ki torej od julija lani ne sme več biti fleksibilna, ampak povsem neupogljiva. Negibljiv mora biti tudi naslon na stolu, višina pa je odvisna od višine poškodbe hrbtenjače tekmovalca. Posledice novega pravila so krajše razdalje, saj je upogljivost palice za atleta pomenila "dober zalet". Majcnova je v tekmovalnem razredu F54, njena invalidnost je paraplegija - pri 14 letih je padla s češnje in se poškodovala. F pomeni "field" oziroma "meti", številke med 51 in 58 pa označujejo telesno okvaro; nižja kot je poškodba hrbtenjače, v višjo skupino je razporejen športnik. "Če gledam samo evropske metalke, je konkurenca zelo močna, vemo pa, da pridejo tekmovalke z vsega sveta. Največja konkurentka je zame Nemka, njo si resnično želim premagati, tudi Čehinja, o Kitajkah pa ne vemo praktično ničesar, ker prihajajo zgolj na velika tekmovanja," razmišlja pred odhodom naša atletinja.

Medalje so mikavne, na olimpijadi ali pa na paraolimpijadi, oboje šteje. So primeri, ko so športniki hlinili hendikep, da so lahko sodelovali vsaj na paraolimpijadi, če se že na olimpijado niso uvrstili. Da prihaja do takšnih manipulacij, pravzaprav omogočajo ne povsem dogovorjena pravila v zvezi s klasifikacijami oziroma tekmovanji razredov, kamor športnike razvrščajo po stopnji in vrsti invalidnosti. Posledično potem ni neke objektivne, poštene izenačenosti med športniki. "Nič se ni uredilo na tem področju, zdi se še večji kaos, kot je bil pred leti. Marsikdo tudi simulira, če se spomnimo samo Hrvatice s paraolimpijskih iger v Pekingu; bila je v skupini najtežjih invalidov, hkrati pa je lahko hodila. Ravno zato nenehno spreminjajo pravila in iščejo najbolj optimalne kriterije, kot recimo tudi pri našem metalnem stolu."

Čeprav je pred osmimi leti osvojila srebrno medaljo v Atenah v metu kopja, to letos ne bo njena paradna disciplina. 14,49 metra je njen osebni rekord in zaveda se, da bo ta daljava z novo palico zelo težko dosegljiva. Več treningov je opravila v suvanju krogle. Zadnje leto je na mestnem stadionu na Ptuju trenirala vsak dan. Ob trenerju Gorazdu Rajherju, ki trenira tudi našo nesojeno olimpijko Nino Kolarič, je formo premišljeno dvigovala, tudi z rednim obiskom fitnesa. "Ampak vesela bom, ko bo vsega tega konec, da bom lahko šla na zaslužen dopust," pravi športnica, za katero je ogromno odrekanj, da je lahko danes na poti proti Londonu.

Do vrhunskih rezultatov z lastno iznajdljivostjo

Tatjana Majcen ima status športnice svetovnega razreda in je hkrati redno zaposlena. Invalidi so težko zaposljivi, zato je njen mož odprl podjetje, kjer se je lahko zaposlila kot športnica, kar pomeni, da lahko trenira, kadar hoče, pa tudi dela za podjetje, ko ima čas. Vrhunski športniki invalidi so zakonsko sicer izenačeni z "zdravimi športniki", a le na papirju. "Na žalost nismo plačani za to, da smo športniki. Brez lastne službe ne bi mogla preživeti, niti se ne bi mogla ukvarjati s športom," pravi Majcnova. Takšna je njena zgodba, pravzaprav se vsak športnik invalid skozi finance in treninge do vrhunskih rezultatov prebija z lastno iznajdljivostjo.

Letos je natanko deset let, odkar intenzivno trenira, in v tem času je poleg tega, kar ji plača Zveza za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijski komite, ki je tudi članica Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez, iz lastnega žepa porabila še 15.000 evrov: za tekme, posebno prehrano, oblačila, priprave... "Če imam srečo, kdaj dobim kakšnega sponzorja, ampak ti so v glavnem znanci, prijatelji, ki mi pač hočejo malo pomagati. Zveza sicer pokrije stroške za ene priprave na leto, a kot pravi moj trener - to je manj kot nič. Ne morem živeti le od naziva, niti od stiskov rok, ko pridem domov z medaljo. Lani sem se vrnila s svetovnega prvenstva z dvema medaljama, a mi država ni niti čestitala!" Osvojila je srebrno medaljo v suvanju krogle in bronasto v metu diska.

Odrekati se mora tudi njena družina. Želi si graditi hišo, rada bi še enega otroka. Če hoče vse to doseči, se bo morala zaposliti redno in ne kot športnica - a potem časa za šport ne bo več. "Verjetno bom šport zelo pogrešala. Če bi se odnos do našega statusa toliko spremenil, da bi lahko tudi športniki invalidi dobivali plačo za to, da lahko treniramo, potem ostanem v športu. Ljudje se niti ne zavedajo, kako ob tem trpi moja družina! Vse je letos vezano name, mož in sin sta se morala odreči marsičemu, da sem lahko nemoteno trenirala. Sin gre ravno v prvi razred, ko bom nastopila v Londonu, tako da mi je kar malce hudo. Sicer me pride na dan tekme spodbujat, potem pa se takoj vrne, ker se začenja pouk." Prvega septembra ob 19. uri bo zalučala kroglo, naslednja njena tekma bo 5. septembra, ko bo vrgla kopje.

Vendarle se ob siceršnji profesionalizaciji olimpijskih iger zdi, da paraolimpijske v večji meri ohranjajo poslanstvo te največje športne manifestacije, da je pomembno sodelovati in ne zmagati. Pa tudi to ne drži povsem, vsaj v smislu profesionalnega pristopa nekaterih športnikov invalidov ne. In slovenski so kljub nemogočim pogojem za ukvarjanje z vrhunskim športom od nekdaj zmagovali tudi na največjih tekmah. Prvi medalji s paraolimpijskih iger sta leta 1972 iz nemškega Heidelberga prinesla atleta Pavla Sitar - Bencek, ki je za vožnjo na 60 metrov osvojila zlato medaljo, ter Jože Okoren, ki je bil bronasti v metu diska. Tudi letos lahko povsem realno pričakujemo medalje vsaj v treh kategorijah - v namiznem tenisu (Andreja Dolinar, Mateja Pintar), v strelstvu (Franc Pintar) in atletiki (Majcnova, Marko Pangerc). Držimo pesti!